Na vozičku igra pingpong in oblikuje les

Akcija, delavnica, Gašper. Tako bi lahko kratko opisali 22-letnega Gašperja Mlakarja, ki živi na Jerman Vrhu pri Bučki, zavoljo prometne nesreče pred štirimi leti je tetraplegik. Vendar se ne preda, če bi ga obiskali le malo bolj zgodaj, ga ne bi bilo doma, nekaj po tretji popoldne se je pripeljal iz Ljubljane. »Treniram namizni tenis, trikrat na teden sem v prestolnici, kamor se odpeljem sam. Zdaj imam avto in izpit,« pove in doda, da so treningi zahtevni, vadi pod taktirko trenerja Ožbeja Poročnika.

Gašper, sicer član Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, pove, da se mu po nesreči ni zgodilo, da bi imel krizo ali slab dan.

»Poleti sem kupil CNC mašino za graviranje,« nadaljuje. »V Novem mestu v Šolskem centru sem končal triletno poklicno lesno šolo. Od te sem veliko odnesel, tako na področju prakse kot znanja računalništva.« Še danes je v stiku z eno od profesoric Sašo Kralj. »Les sem imel vedno rad. Zdaj zaradi poškodb ne morem fizično delati, a sem ostal v stiku z njim,« pojasni. Da je res tako, je očitno tudi na facebooku, kjer je objavil nekaj mojstrovin, primernih za decembrski praznični čas. »Zdaj imam tako mašino, ki naredi tisto, kar ji rečem,« v smehu doda, a misli resno.

Domači ga bodrijo. FOTOgrafije: Drago Perko

»To je mašina, ki je računalniško vodena. Dela po oseh X in Y, torej le v dveh dimenzijah. Vse zrišem v programu, potem pa datoteko prenesem v mašino. Pazim, da optimalno razporedim predmete, da je čim manj lesnega odpadka. Potem se stroj loti dela, najprej gravira, potem reže,« Mlakar opiše napravo.

»Kar narišeš, naredi. Napravi pa tisto in prav toliko, kolikor si ti izviren oziroma znaš izkoristiti njen potencial. Reže material, tanjši od dveh centimetrov. Uporabljam topol, ki je debel od štiri do osem milimetrov, včasih tudi češnjo,« še izvemo od Gašperja. Pove nam, da je ob napravi dobil tudi program, zdaj pa ima dovolj časa, da se uči.

»To je proces. Moj prvi izdelek je bil obesek za ključe. Pri tem delu sem samuok, učim se iz prakse, preizkušam in napredujem. Saj sem dobil nekaj navodil in nasvetov od prodajalca, a vsak dan ga ne morem klicati,« dodaja Gašper, ki pri delu poleg priloženega programa uporablja tudi auto cad in corell draw. S pomočjo mrežnega kabla in USB-ključka prenese pravilne datoteke, ki jih CNC razume, iz računalnika v stroj. In potem pozorno spremlja, kako laser naredi domačo nalogo. Se razume: po navodilih, ki jih je spisal in zrisal Gašper. »Odzivi so dobri, moč in energijo mi daje to, da je nekaj nekomu všeč,« nadaljuje in priznava, da bi rad dokazal, da je lahko kljub invalidnosti koristen za družbo.

Začne se za računalnikom.

Rad bi se preizkusil tudi v oblikovanju pleksistekla. »Delam pa tisto, kar je zaželeno. Malce se prilagodim letnemu času oziroma dogodkom, ki si sledijo po koledarju. Minuli mesec sem izdeloval lesene sveče, zdaj so na vrsti izdelki, povezani z božično-novoletnim časom. Preizkusil sem se tudi v izdelavi uhanov,« pove Gašper.

Izdelke iz češnje premaže z lanenim oljem, preostalih ne. »Če bi gravirane zadeve še barval ali mazal, bi postale rumene, izgubil bi se kontrast,« nas pouči. »Ideje najdem vsepovsod. Je pa tako, da je eno ideja, ki jo dobim, načrt pa moram narediti sam. Predvsem moraš imeti voljo. Meni ni nič težko, rad to delam, to me sprošča. Po navadi začnem dopoldan,« še pravi Mlakar, ki se zaveda, da je treba v življenju tvegati, tudi zato si je kupil CMC, da preizkusi, ali mu to leži.

»Doma je bilo sprva malce skepse,« prizna, danes pa mu z veseljem priskočijo na pomoč. Pa te ne potrebuje veliko. V garaži si je uredil delavnico, tja gre sam z dvigalom, ki ga je dobil pred dvema letoma. Ima še veliko načrtov in dobre volje. Ki je nalezljiva.