Na vozičku, ker so ji prehitro odklopili aparat

JUGORJE – »Žalostno je to, da vse, kar invalidnim osebam omogoča lažje in bolj svobodno življenje, toliko stane. V bistvu si moraš zdravje kupiti. Vse, kar bi invalidu olajšalo življenje, bi morala plačati zdravstvena zavarovalnica, a pri nas je tako, da če imaš na primer električni voziček, ti drugi pripomočki ne pripadajo, čeprav so še stvari, ki ti lahko bistveno olajšajo življenje,« pravi 25-letna Mojca Škrbec z Jugorja, vasice pod Gorjanci.

A da ne bo pomote, Mojca ni dekle, ki bi tarnalo in se smililo samo sebi, prav nasprotno! Je polna optimizma in iz dneva v dan dokazuje, da je mogoče z močno voljo premagati vse ovire, tudi tiste, ki so na prvi pogled videti nepremagljive. Mojca kljub cerebralni paralizi piše svojo navdihujočo življenjsko zgodbo.

Na vozičku je od rojstva. Rodila se je prezgodaj, v šestem mesecu nosečnosti, in kot nedonošenček je bila v inkubatorju, prav tako Denis, njen brat dvojček. Ker je bila težja od brata, so zdravniki ocenili, da bo lahko dihala brez aparata za razvoj pljuč. Ko so ga odklopili, ni zadihala in možgani niso dobili kisika. Posledice so se kmalu pokazale. A kljub temu poskuša živeti čim bolj polno življenje, v svojih telesnih omejitvah pa ne išče izgovorov, da česa ne zmore, ampak v svoji invalidnosti vidi tudi prednosti.

Tako zna ceniti drobne stvari, ki se drugim zdijo samoumevne. In odločena je, da si želi v svojem življenju pomagati drugim, kamor jo vodi tudi njen poklic. Je magistrica socialnega dela in išče redno zaposlitev. Delo ji ni tuje. Že med študijem je delala, tri leta kot prostovoljka na telefonu Tom, potem še eno leto na stanovanjskem skladu.
 

Ples na vozičku

Med študijem se je posvetila plesu na vozičku. »Pri plesu ne čutim omejitev. Napolni me z energijo, pomeni pa mi tudi sprostitev ter priložnost za ohranjanje gibljivosti in motoričnosti,« je pripovedovala navdušeno. V tretjem letniku fakultete je bila s soplesalko Vesno Rom v kategoriji kombi celo prva na državnem tekmovanju! V absolventskem stažu časa za ples ni bilo, morala si je pač postaviti prednostne naloge in se posvetiti zaključku študija. Magistrsko nalogo je opravila z desetko, čaka jo še strokovni izpit iz socialnega varstva, upa pa, da bo kmalu spet več časa tudi za ples.

Pred dvema letoma je spoznala svojega fanta Aneja. Najprej sta si le dopisovala po facebooku, ko pa je bila na rehabilitaciji v Laškem, sta se prvič osebno srečala. In takrat je preskočila iskrica. »Včasih sem se spraševala, zakaj se je invalidnost morala zgoditi prav meni, a očitno se je z razlogom.

Če na primer ne bi bila na rehabilitaciji, ne bi spoznala Aneja,« se prešerno nasmeji, nato pa poudari tudi ljubečo skrb in pomoč svoje družine: mame Albine, očeta Martina, brata dvojčka Denisa, mlajša brata, prav tako dvojčka, Martin in Boris pa sta tako in tako njena sončka.
Mojca in Anej bosta kmalu zaživela skupaj v Ljubljani in rada potujeta, predvsem po Sloveniji, pa tudi Evropi.

»Življenje zajemam s polno žlico. Majhnih problemov, ki so za nekatere nepremagljivi, ne jemljem kot velike,« optimistično navrže. V klepetu pove, da noge čuti in doma lahko hodi tudi z berglami, tako da ni od nikogar odvisna, osnovne življenjske stvari lahko opravi sama. A zunaj brez invalidskega vozička ne more. Ima tudi električnega, a ta je neroden in zelo težak, pa tudi razstavljiv ni, zato pogosteje uporablja navadnega, ki je zložljiv.
 

Tudi čez robnike pločnikov

»Da njena mobilnost ne bi bila prevelika ovira, ji bomo pomagali pri nakupu tehničnega pripomočka ruotino. Gre za posebni električni priključek v obliki kolesa, ki se ga namesti na navaden invalidski voziček. To je hitra in praktična rešitev, ki potrebo po avtonomnem premikanju popolnoma varno spremeni v svobodno in bolj lahkotno gibanje.


S tem pripomočkom je mogoče premagovati tudi robnike pločnikov,« pojasni Dušan Kaplan, predsednik društva Polžek, prostovoljnega dolenjskega društva, katerega cilj je pomagati otrokom s posebnimi potrebami, vanj so vključeni otroci z različnimi diagnozami, kot so cerebralna paraliza, gluhonemost, downov sindrom ipd., ter njihovi starši in podporniki. Zdaj imajo že več kot 100 članov, delujejo pa na območju jugovzhodne Slovenije.

Pred dnevi so združili moči še z novomeškim županom Gregorjem Macedonijem in Jirijem Voltom iz Teniškega kluba Portovald in na igriščih teniškega kluba pripravili tradicionalni Dobrodelni županov teniški turnir, ki se ga je udeležilo 24 tekmovalcev.

Najuspešnejša sta bila Zala Pirc Bedič in Uroš Lubej, pod vrh sta se zavihtela Igor Danev in Mitja Udovič, tretja pa sta bila Vojko Sečen in Bojan Rajer. In kar je najpomembneje: skupaj z udeleženci turnirja, donatorji in podporniki so zbrali kar 4265 evrov, kar bo dovolj, da bo Mojca dobila pripomoček, s katerim bo še lažje premagovala ovire.