»Na vse se navadiš, a smrti otroka ne izbiješ iz glave«

CELJE – Bilo je julija lani, v njegovem prostem času, šel je na sprehod. Opazil je parkiran avto, in ko se mu je približal, da je videl, da so bila zadnja stekla zastrta z brisačo, iz izpušne cevi pa v avto speljana cev. Takoj je vedel, za kaj gre. Nekdo je delal samomor.

»Iz svojega poklica že vem, kaj pomeni ta cev, zato sem stekel do tja in odprl vrata, avto je bil že ves zadimljen. Notri je bil moški. Sprva nisem videl, kdo je, ko pa sem ga potegnil ven, pa sem ugotovil, da sva skoraj soseda, leto mlajši je od mene. Bil je že v nezavesti, zato sem mu nudil prvo pomoč, nato pa poklical reševalce in se z njim pogovarjal, dokler niso prišli,« je pripovedoval 28-letni Jan Luknar, celjski policist, ki si je za to svoje hrabro dejanje prislužil posebno nagrado za najboljšega policista. Podelili so mu jo te dni ob 3. dnevu nacionalne varnosti.

Ne bi mogel pogledati stran

Fanta, svojega vrstnika, danes redno srečuje, a pravi, da se o dogodku kaj veliko nista pogovarjala. »Poiskal je psihološko pomoč, imel je določene težave že od prej. Njegovi straši so stopili v stik z menoj, midva se vidiva in se pozdraviva. Je bolj vase zaprt, ima težave, a za zdaj se dobro drži,« je še povedal o fantu, ki mu je rešil življenje.

Skromno je dejal, da bi se verjetno enako odzvali tudi drugi. Pa vendar, zaradi svojega poklica je zagotovo bolj odziven, hitreje opazi, da je nekje nekaj narobe. »Mislim, da četudi ne bi bil policist, ne bi mogel pogledati stran. Verjamem, da bi tako ukrepal vsak, ki bi prišel mimo. Sicer pa verjetno res imamo svoj poklic v podzavesti, da vedno vidimo in opazujemo nekaj, kar bi lahko bilo narobe. Nekateri morda res sploh ne opazijo, jaz pa vidim določene stvari, ki niso v redu, in pomagam, če le lahko.«


Zakaj se je odločil, da bo postal policist? »Že od nekdaj sem policiste jemal za vzor, všeč mi je bilo razgibano delo, delo z ljudmi, da lahko pomagaš, se trudiš po najboljših močeh in narediš nekaj dobrega,« pravi celjski policist, zaposlen na splošni policijski postaji, kjer opravlja zelo različne naloge, od nadzora prometa do posredovanja pri kršenju javnega reda in miru in tako dalje. Je tudi policist motorist in kolesar.

Najbolj mu je hudo zaradi otrok

Tako kot vsakega policista ga ob delu spremljajo številne stresne situacije in strašljivi prizori. Se človek nanje navadi? Kako jih predela in se spopada z njimi? »Tega je res kar nekaj, od prometnih nesreč do samomorov, družinskega nasilja. Veliko se o tem pogovarjam v službi s sodelavci, tudi žena mi je v veliko pomoč pri tem in mi stoji ob strani. Odlično sodelujem tudi z našim zaupnikom Gregorjem Zalokarjem, ki pomaga, če imaš kakršne koli težave, ko premlevaš kakšno nesrečo, vidiš mrtvega otroka. On nam pomaga, da lahko prebrodimo najhujše, sicer pa se vključi tudi naša psihologinja.«

Kot pravi, ga je doslej najbolj pretresla prometna nesreča pred tremi leti. Umrl je otrok, punčka Nastja. »Tista nesreča mi dolgo ni šla iz glave, saj imam tudi sam majhne otroke. Tudi sicer me najbolj prizadenejo nesreče, v katerih so udeleženi otroci, ali pa družinsko nasilje, ko vidiš, kako otroci trpijo zaradi prepirov staršev. To mi najbolj ostane v glavi. Vse ostalo gre lažje mimo. Ne bom rekel, da sem imun na to, a se navadiš,« pravi oče tri- in enoletne deklice.

Pišejo kazni in nič drugega

Kot mladi očka nosi toliko večjo odgovornost, ko se poda v nevarno akcijo. V svoji službi je redno v nevarnosti, tega se zaveda, a takšen je pač njegov poklic. »Ko greš v akcijo, ko se, denimo, zgodi rop, imaš vedno v podzavesti, da se moraš ob koncu tudi vrniti domov. Tam me čakajo tri punce in najprej moram poskrbeti, da bom varen sam, ob tem pa tudi moj partner, da bova oba odnesla celo glavo. To je treba vzeti v zakup, takšen je naš poklic, ki ga sicer marsikdo ne ceni,« je povedal in namignil tudi na mnogokrat podcenjujoč odnos do policistov. »Vidijo le to, da 5. v mesecu dobimo plačo in pišemo kazni, sicer pa ne počnemo nič drugega. Marsikdo ne pomisli, da greš na nož in letiš po cesti, da pomagaš, ko nekje nekdo pretepa ženo ali pa nekje umira ponesrečenec.«