Na vuzem plesali po dvoriščih (FOTO)

»Mi se ne damo in ohranjamo tradicijo naših prednikov,« pravi Janez Stopar, predsednik Metliške folklorne skupine Ivan Navratil, zadovoljen, da so kljub epidemiji in karanteni uspešno izpeljali tradicionalno prireditev Vuzem. Ta sicer ni bila takšna, kot smo je bili vajeni zadnjih 28 let, ko se je vse dogajalo na Trgu svobode, Belokranjci pa upajo, da bo prihodnje leto, ko bodo praznovali okroglo številko, Vuzem takšen, kot ga poznamo.
Letošnji velikonočni ponedeljek je bil v Metliki nekaj posebnega. Resda smo bili v zadnjem mesecu vajeni, da so od tam prihajale bolj kot ne negativne vesti, a tokratno praznično popoldne je bilo v deželi brez znova zaznamovano z značilnimi belimi nošami, prežeto s pozitivno energijo, pričakovanjem in upanjem.

Upanjem, da so pred nami končno boljši časi, ki jih v dobro našega zdravja ne bodo označevale prepovedi in omejitve, pač pa se bodo lahko med ljudmi znova razlegali pesem, smeh in klepet. Še kako gostoljubni Belokranjci so pokazali, da jim niti koronavirus ne more do živega. V Metliki se je doslej dolga desetletja, pravzaprav dve stoletji in več, na vuzemski, torej velikonočni ponedeljek razlegalo ljudsko petje, obogateno s plesi in igrami. In če so folkloristi na ta praznik od leta 1992 zavzeli staro srednjeveško mestno jedro, je moralo biti tokrat drugače – varno, zato le v krogu svojih družin na domačem pragu.

Ob treh popoldne se je s hriba nad Metliko, ki mu domačini pravijo Veselica, zaslišal zvočni posnetek, glas se je slišal po vsem mestu, Metličani, člani Metliške folklorne skupine Ivan Navratil, so zapeli in zaplesali v nošah pred svojim domom. So družine, kjer je folkloristov več, in pogled nanje je pregnal zavedanje, da živimo v času omejitev. Križevi, na primer, imajo kar štiri folkloriste, s starši Stanetom in Tanjo sta zaplesala sin Jaka in hčerka Tina, pri Bračikovih sta se z Jankom, ki je pri folklori od leta 1965, v noše odela 16-letna vnukinja Kaja in 13-letni vnuk Nejc, sicer osnovnošolca, pri Doklovih sta zaplesala Petra in Mirko. Petra, ki je že tri desetletja in več vojarinka, torej vodja, tokrat za sabo ni imela kolone plesalcev.

Kdaj natančno se je metliško obredje, imenovano vuzem, začelo plesati, ni znano. Ta metliški običaj je someščan ter zapisovalec ljudskih šeg in navad Ivan Navratil že leta 1849 omenil v Vedežu, metliško kolo in druge igre metliškega obredja pa je leta 1888 opisal v Ljubljanskem zvonu, to pomeni, da začetki metliškega obredja segajo vsaj v drugo polovico 19. stoletja, po izvoru pa je izročilo nedvomno starejše in spada v najstarejšo plast slovenskega plesnega izročila.


Do druge svetovne vojne oziroma do prepovedi zaradi takratnih političnih razmer v državi leta 1948 so Metličani vsako leto plesali na Pungartu, travniku oziroma grajskem sadovnjaku pri cerkvici sv. Martina, od leta 1992 pa na Trgu svobode. Ples vključuje šest iger (kolo, must, rešetca, robčeca, petelinji boj in turn), dandanes se nekatere opuščajo. »Gre pa prav gotovo za najstarejši splet plesov, pesmi in iger na Slovenskem, ki je bil leta 2013 vpisan v register nesnovne kulturne dediščine in predlani razglašen za nesnovno dediščino državnega pomena. Naša želja je, da bi v prihodnjih letih naš ples vpisali na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine,« ponosno pove Janez Stopar. Navratilovci, gre za 60 odraslih in 30 otrok, so pred štirimi leti praznovali okroglih 40 let obstoja in 80-letnico organizirane folklorne dejavnosti v Metliki, praznovanje velikonočnega ponedeljka pa štejejo kar za praznik svoje folklorne skupine, čeprav so aktivni tudi ob drugih priložnostih, in to ne le doma, ampak tudi širše, celo v tujino so ponesli glas Bele krajine.