Na zamorcu 24 ur ustvarjali čipko

ŽELEZNIKI – V Železnikih, ki so eno od središč slovenskega klekljanja, se je v soboto zvečer končala zanimiva akcija. V njej se je v 24 urah zvrstilo več kot 50 klekljaric, ki so na punkeljnu ustvarjale čipko. To je bila že tretja tovrstna prireditev, za nadaljevanje tradicije pa so se v Turističnem društvu Železniki odločili zaradi velikega odziva v zadnjih dveh letih. Dodali so še prikaz nekaterih domačih obrti.

Kot je povedal predsednik TD Železniki Tomaž Weiffenbach, bo klekljana čipka z navedbo vseh sodelujočih klekljaric in klekljarjev na ogled na 56. čipkarskih dnevih v Železnikih, ki bodo od 27. junija do 1. julija.

»Letos smo 24 ur klekljanja pripravili že tretjič,« je povedal Weiffenbach. »Velikokrat sem se pogovarjal z domačimi klekljaricami, ki so mi potarnale, da ponoči ne morejo spati. Potem smo se odločili, da prireditev pripravimo tudi v nočnih urah. Tako je nastala zamisel o prireditvi 24 ur klekljanja. Na svoj račun so prišle tiste klekljarice, ki rade delajo podnevi, ter tudi tiste, ki imajo težave s spanjem. Klekljale so na enem punklju in se menjale na pol ure. Veseli smo, da so sodelovali učenci in učenke Čipkarske šole Železniki, ki praznuje 110-letnico obstoja. Sodeloval je tudi edini moški, ki se ukvarja z izdelovanjem čipk, mladi Blaž Frelih, ki je bil vesel, da je lahko klekljal. Blaž je lahko na svoje delo zelo ponosen, saj je kljub najstniškim letom postal mojster tega dela.«

Kakšnega posebnega vzorca niso izbrali, delali so torej klasično čipko, je še povedal Tomaž: »Pazili smo, da tehnike niso bile preveč težke, da so jih obvladale klekljarice, ki so se udeležile naše akcije, predvsem pa je bila čipka taka, da bi jo lahko v 24 urah dokončali.«

V dvorani kulturnega doma v Železnikih so postavili ogromen punkelj, dolg skoraj dva metra. Pripravil ga je podjetnik Nejc Jemc iz Škofje Loke za svetovni klekljarski kongres, imenuje se zamorec. »Namen tega punklja je, da lahko na njem več klekljaric hkrati prepleta niti. Za to čipko so pripravili enotni vzorec.«

Tradicija čipkarstva v Železnikih je izjemno bogata in pestra. »Ohranjamo jo tudi s prireditvijo Čipkarski dnevi,« je še povedal predsednik TD Železniki. »Gre za bogat kulturni, zabavni in športni dogodek s pestrim programom, ki ga še sestavljamo. Rdeča nit je kajpak čipka, kulturna dediščina kraja, ki z nami živi. Imeli bomo nekaj razstav, pripravljamo pa še nedeljsko tekmovanje v klekljanju, ki je osrednji dogodek srečanja klekljaric in klekljarjev. Tekmovali bodo v različnih kategorijah, pomembna bosta tako čas kot tudi kakovost nastalega izdelka, seveda tudi spretnost prstov, vzorci za klekljanje in skrbnost mojstric klekljanja.«

Domače obrti v krajih v Selški dolini še ne bodo šle v pozabo, so pokazale članice Turističnega društva Davča, ki so prikazale, kako se na trlici obdelajo lanena stebla. Zaradi tega postopka postanejo bolj voljna, iz njih potem na kolovratu spredejo niti. Dekleta so povedala, da lanu ne sejejo več, imajo le še eno vzorčno njivo, ki je na ogled obiskovalcem njihove vsakoletne prireditve Dan teric.

Letos se bodo tisti, ki oživljajo tovrstno tradicijo lanarstva, srečali v soboto, 18., in v nedeljo, 19. avgusta, na kmetiji Pr' Vrhovc v Davči, za katero pravijo, da je najdaljša slovenska vas.
Koruzno ličje ni odpadek, saj ga znajo stare mojstrice obdelati na različne načine. Med njimi je Francka Megušar iz Bukovščice, ki iz njega izdeluje predpražnike. »Izbrati moramo primerno ličje in ga najprej posušiti,« je povedala gospa Francka. »Potem se začne prepletanje in na koncu šivanje, da nastane predpražnik. Na koncu moram odvečno ličje postriči, da je izdelek tudi zelo dekorativen. Je vsestransko uporaben, le na dežju ne sme biti. Ob pravilni uporabi bo zdržal tudi od 20 do 30 let! To je zelo natančno delo, te stare obrti sem se naučila, ko sem bila stara 13 ali 14 let. Potem smo predpražnike prodajali po krajih pod Joštom, na primer v Stražišče, Javornik in Čepulje, celo do Kranja smo šli. Z izkupičkom sem si lahko kupila hlače in čevlje.«

Zdravko Markelj je Franckin sosed v Bukovščici, ukvarja pa se s pletenjem košar in velikih košev. »Za prepletanje uporabljam dragovito, ki jo dobim v okolici Jesenic,« razloži Markelj. »Za pletenje si najprej pripravim vitre, iz katerih potem nastanejo košare oziroma koši. Ta nastane v dveh dneh trdega in napornega dela. Take velike koše na kmetijah še vedno uporabljajo, na primer za prenašanje stelje. Včasih so se s koši odpravili v bližnjo trgovino in domov prinesli vse, kar so potrebovali.«
Za nadaljevanje klekljarske tradicije se v Železnikih ne bojijo, za kar med drugim skrbi čipkarska šola v osnovni šoli. »Ko bodo zapustili šolo, bodo otroci na klekljanje verjetno malce pozabili, se bodo pa k punkeljnom,