Na zimski sedmini snedli tretjino pujsa! (FOTO)
Koline po starem vzdržujejo na Krškem polju. Nekoč družinski praznik in dela prost dan.
Odpri galerijo
Treba jo je zašpiliti.
Na kmetiji Menič v Malem Podlogu na Krškem polju so člani Društva ljubiteljev suhomesnatih dobrot (DLSD) iz Leskovca pri Krškem pred dnevi že šestič zapovrstjo pripravili tradicionalne domače koline.
Zakol pujsa je bil nekoč velik kmečki družinski praznik, učenec si je lahko v šoli zaradi kolin izprosil prosti petek, da je očetu pomagal pripraviti vse za koline. Treba je bilo postaviti kotel in ga napolniti z vodo. Iz kleti ali od soseda prinesti veliko podolgovato leseno banjo in jo prav tako do vrha napolniti z vodo in jo vanjo toliko časa dolivati, dokler razmehčani les ne zapre vseh por razsušenega lesa. Hkrati je bilo treba prinesti drva na kup in dobro oprati posodo za pranje črev, nabrusiti kavlje, pomiti škaf za pripravo mesa klobas ... in še in še.
Večina današnje mladeži si niti ne predstavlja, kaj so koline, koliko truda je bilo treba, da je kmet zredil prašiča, in seveda koliko veselja je bilo potem na kolinah. Starejši mesarji se spominjajo, da ni bilo nič nenavadnega, če so na kolinah prisotni snedli tudi tretjino pujsa. Pogosto je bil to edini dan v letu, ko so se lahko do sitega najedli mesa.
Tradicionalne koline na Meničevi domačiji je vodil mesar in član društva Miroslav Podpadec. Ob pol osmih zjutraj se je na dvorišču zbralo dva ducata možakarjev in gospodinj. Koline se niso nikoli začele brez jutranje kratke pijače in sladkega ter slanega peciva. Jutranje krepčilo je bilo tokrat suhe slive v žganju. V soboto sicer ni bilo tako mrzlo kot pred desetletji, ko so se januarske temperature običajno spustile na –15 stopinj, da se je dim iz kotla, ki je stal sredi snega, opazil že na daleč. Kljub vsemu je omenjeno krepčilo s čajem in pecivom prisotnim prijalo.
Letos so 230-kilogramskega pujsa na dvorišču omamili, kmalu je še izpustil dušo. Nato ga je nekaj najmočnejših možakarjev prijelo, dva pa sta nastavila banjo, vsi skupaj pa so ga nato zavalili vanjo.
Eno najtežjih opravil na kolinah je bilo obračanje pujsa v banji, saj ga je bilo treba dobro očistiti in odstraniti dlake po vsem telesu. Ko so mu spodnesli noge, da je lepo po pasje legel, so ga potrosili s kolofonijo, ki jo pridobijo iz smrekovih in borovih iglic. Nato so ga polili z vročo vodo in mu z verigo ostrgali ščetine.
Pujsa so tradicionalno raztelesili na dva načina. Prva možnost je bila na mizi, pri drugi pa so ga obesili za noge. Leže je menda po domače, vise pa bolj profesionalno, mesarsko, saj moraš biti spreten.
Okoli 10. ure so gospodinje pripravile malico, sveža jetrca s kuhanim krompirjem, in steklo je tudi nekaj cvička in modre frankinje, tudi dolenjsko belo se je našlo na mizi. Ko sta polovici že viseli vsaka na svojem kavlju in so možakarji spet segli po čaju in krepčilu, so začeli izdelovati krvavice in mesene klobase.
Slednjih so izdelali okoli 50, krvavic pa je bilo za dve mizi in pol na dolgo, skupaj kakšnih 130, in so pošle v nekaj urah, saj domačini in obiskovalci dobro vedo, da je okus domačih kolin precej drugačen od okusa mesa ali klobas v trgovini. Domačim kolinam so včasih rekli furež, furovž ali furož, na Krškem polju tudi zimska ali svinjska sedmina. Vse salame in klobase so pri Meniču izdelali iz domačih črev.
Danes kolin na kmečkih dvoriščih tako rekoč ne vidimo več. Morda je to narobe, saj si mnogi ne predstavljajo, od kod pride lepo zapakirana klobasa. Sledilo je prav tako tradicionalno kosilo; svinjska kisla juha, pečenka in solata. Za popestritev pa so poskrbeli Raški č'bularji, etno glasbena skupina, ki igra na tradicionalne, doma izdelane inštrumente in prepeva ljudske pesmi.
Sicer Društvo ljubiteljev suhomesnatih dobrot iz Leskovca šteje približno 120 članov. Kot so povedali, je njihova glavna naloga ohranitev praznika domačih kolin in izdelava mesnatih dobrot na tradicionalen način.
Klobasa, kot bi jo narisal.
Zakol pujsa je bil nekoč velik kmečki družinski praznik, učenec si je lahko v šoli zaradi kolin izprosil prosti petek, da je očetu pomagal pripraviti vse za koline. Treba je bilo postaviti kotel in ga napolniti z vodo. Iz kleti ali od soseda prinesti veliko podolgovato leseno banjo in jo prav tako do vrha napolniti z vodo in jo vanjo toliko časa dolivati, dokler razmehčani les ne zapre vseh por razsušenega lesa. Hkrati je bilo treba prinesti drva na kup in dobro oprati posodo za pranje črev, nabrusiti kavlje, pomiti škaf za pripravo mesa klobas ... in še in še.
Bilo jih je na metre.
Večina današnje mladeži si niti ne predstavlja, kaj so koline, koliko truda je bilo treba, da je kmet zredil prašiča, in seveda koliko veselja je bilo potem na kolinah. Starejši mesarji se spominjajo, da ni bilo nič nenavadnega, če so na kolinah prisotni snedli tudi tretjino pujsa. Pogosto je bil to edini dan v letu, ko so se lahko do sitega najedli mesa.
Zimska sedmina
Tradicionalne koline na Meničevi domačiji je vodil mesar in član društva Miroslav Podpadec. Ob pol osmih zjutraj se je na dvorišču zbralo dva ducata možakarjev in gospodinj. Koline se niso nikoli začele brez jutranje kratke pijače in sladkega ter slanega peciva. Jutranje krepčilo je bilo tokrat suhe slive v žganju. V soboto sicer ni bilo tako mrzlo kot pred desetletji, ko so se januarske temperature običajno spustile na –15 stopinj, da se je dim iz kotla, ki je stal sredi snega, opazil že na daleč. Kljub vsemu je omenjeno krepčilo s čajem in pecivom prisotnim prijalo.
Spretne roke so zvijale dolge klobase. FOTOGRAFIJE: Anton Hruševar
Letos so 230-kilogramskega pujsa na dvorišču omamili, kmalu je še izpustil dušo. Nato ga je nekaj najmočnejših možakarjev prijelo, dva pa sta nastavila banjo, vsi skupaj pa so ga nato zavalili vanjo.
Eno najtežjih opravil na kolinah je bilo obračanje pujsa v banji, saj ga je bilo treba dobro očistiti in odstraniti dlake po vsem telesu. Ko so mu spodnesli noge, da je lepo po pasje legel, so ga potrosili s kolofonijo, ki jo pridobijo iz smrekovih in borovih iglic. Nato so ga polili z vročo vodo in mu z verigo ostrgali ščetine.
Pujsa so tradicionalno raztelesili na dva načina. Prva možnost je bila na mizi, pri drugi pa so ga obesili za noge. Leže je menda po domače, vise pa bolj profesionalno, mesarsko, saj moraš biti spreten.
130 krvavic je pošlo v nekaj urah.
Okoli 10. ure so gospodinje pripravile malico, sveža jetrca s kuhanim krompirjem, in steklo je tudi nekaj cvička in modre frankinje, tudi dolenjsko belo se je našlo na mizi. Ko sta polovici že viseli vsaka na svojem kavlju in so možakarji spet segli po čaju in krepčilu, so začeli izdelovati krvavice in mesene klobase.
Slednjih so izdelali okoli 50, krvavic pa je bilo za dve mizi in pol na dolgo, skupaj kakšnih 130, in so pošle v nekaj urah, saj domačini in obiskovalci dobro vedo, da je okus domačih kolin precej drugačen od okusa mesa ali klobas v trgovini. Domačim kolinam so včasih rekli furež, furovž ali furož, na Krškem polju tudi zimska ali svinjska sedmina. Vse salame in klobase so pri Meniču izdelali iz domačih črev.
Živa tradicija
Danes kolin na kmečkih dvoriščih tako rekoč ne vidimo več. Morda je to narobe, saj si mnogi ne predstavljajo, od kod pride lepo zapakirana klobasa. Sledilo je prav tako tradicionalno kosilo; svinjska kisla juha, pečenka in solata. Za popestritev pa so poskrbeli Raški č'bularji, etno glasbena skupina, ki igra na tradicionalne, doma izdelane inštrumente in prepeva ljudske pesmi.
Pogosto je bil to edini dan v letu, ko so se lahko do sitega najedli mesa.
Sicer Društvo ljubiteljev suhomesnatih dobrot iz Leskovca šteje približno 120 članov. Kot so povedali, je njihova glavna naloga ohranitev praznika domačih kolin in izdelava mesnatih dobrot na tradicionalen način.
