Nad Dobravo sije prenovljena cerkev

DOBRAVA – Skozi Dobrnič, ki straži vhod v Suho krajino, je s trebanjske strani proti Žužemberku peljala že rimska cesta. Župnijskemu središču sledi Dobrava, ki s 77 prebivalci šteje med večje vasi v fari. Dobravčani so ponosni na svojo podružnično Marijino cerkev, zgrajeno najpozneje v 14. stoletju, v zapisu pa omenjeno leta 1526. Iz prejšnje romanske je baročno podobo dobila verjetno proti koncu 17. stoletja, ko je župnik Matija Mault dal stavbo prezidati, jo povečati in obokati ter zgraditi nov zvonik. Iz tistega časa je tudi glavni oltar, posvečen Materi božji. Žegnanje pripravijo na mali šmaren, 8. septembra, ki je praznik Marijinega rojstva. Cerkev je že od nekdaj veljala kot krajevna božja pot, obzidje okrog nje pa je nekdanji pokopališki zid. Odkar so pokopališče opustili, dobravški pokojniki čakajo vstajenja na božji njivi v Dobrniču. Da pa so na Dobravi pokopavali že celo v predkrščanski dobi, priča v bližini odkrito grobišče iz starejše železne dobe z okoli 50 gomilami. Večino najdbe so odpeljali v ljubljanski in dunajski muzej. Na severni zunanji steni cerkve se pod ometom kažejo ostanki že močno načete slike križanja iz 14. stoletja.

Vsi so Jožeti

Sneg je minule dni obilno zamedel tudi Dobravo. Dobrniški župnik Miloš Košir nam je vedrih lic in urnih rok odkidal potko do dobravške podružnične cerkve. Saj če so se krajani podvizali, da so zgledno obnovili božji hram, potem je tudi njihovemu župniku taka malenkost, kot je odmetavanje snega, le mačji kašelj ...


Komaj je bila potka očiščena, že se nam je pridružil nekdanji ključar Jože Gazvoda, ki se je davnega leta 1963 iz bližnjih Lokev priženil k Ani na domačijo Pri Kranjških. Ta družina varuje cerkvene ključe že 120 let, je povedal Jože: »Čez 50 let je bil ključar ženin stari oče, jaz za njim 44 let, zdaj deseto leto zanje skrbi sin.«


Imen vseh ključarjev si ne bo težko zapomniti, je pozneje, ko smo paberkovali v topli hiši Kranjškovih, rekla Ana: »Pri nas so vsi samo Jožeti. Že ded je bil Jože, prav tako moj ata, pa moj mož in Jože je tudi sin.«

Ključar je pravzaprav gospodar cerkvene stavbe: »Skrbeti mora za cerkev bolj z gospodarskega vidika, jo vzdrževati, paziti, da se ne dela škoda, če kaka opeka odpade, in podobno. Delal sem tudi v slogi s sosedom, žal zdaj že pokojnim Nacetom Prparjem, ki je bil mežnar.«


Čeprav hodijo Dobravčani k verouku in svetim mašam v župnijsko cerkev sv. Jurija v Dobrnič, so tudi na svojo domačo cerkev silno ponosni.

Za časa svojega ključarjenja je Gazvoda z vse večjo zaskrbljenostjo hodil pogledovat v turn: »Les, na katerem je slonel vrh, je bil že tako črviv, da smo mu morali postaviti oporo, da je sploh še stal. Zaflikali smo ga in pobelili, pa se je oplesk začel luščiti. Vse bolj jasno je postajalo, da popravilo ni dosti zaleglo.«

Tega je že več let: »Bilo je pri prejšnjem župniku Ivanu Povšnarju, ki je zdaj župnik v Vrhpolju nad Moravčami.«

Za Povšnarjem je župnijo prevzel Florjan Božnar, je nadaljeval Gazvoda: »Po prihodu se je sestal z vsemi ključarji fare in spraševal, katera dela bo treba opraviti. Turn in streho, sem mu povedal za našo cerkev. Pa da bom ključarstvo predal komu mlajšemu, sva se tudi zmenila.«

Smreke iz vaškega gozda

Po novega ključarja, kot smo že razkrili, očetu Jožetu ni bilo treba niti izpod domače strehe, saj je naslednika našel v sinu Jožetu. Žal se z njim zaradi njegovih delovnih obveznosti ob našem obisku nismo srečali, a ne dvomimo, da ga je oče dobro zastopal. Tako je dejal: »Pod sinom smo začeli rihtati, da bi bilo treba narediti nov turn. Prej smo zvonili trikrat na dan, najprej mežnar, pa še drugi. Ob prenovi smo zvonove napravili na elektriko in enega še dodali. V Dobrniču so si napravili nove bronaste zvonove – enega so dali nam, drugega pa v Brusnice. Visijo na hrastovih legah. Zvonjenje smo torej elektrificirali, zanj priskrbeli zvonomat in prenovili električno napeljavo.«


Novi vrh zvonika so izdelali tako: »Vlili smo betonsko ploščo, nanjo postavili nov les, ki smo ga oblekli v baker.«

Tesarji mojstra Toneta Bajca so vrh zvonika zložili na tleh, potem pa ga z dvigalom potegnili v višave in posadili na stolp.

Čez pet let so se lotili še prekritja strehe: »Ker je bil les že pregnit, smo postavili nov grušt, nanj pa položili nov bobrovec. Vaška skupnost premore svoj malo večji gozd, zato so smreke za grušt od tam.«

Cerkev so še opremili z novim strelovodom, odvodnjavanjem, drenažo, dohodnimi potmi in škarpami, sanirali so razpoke, pobelili zunanje in notranje stene, kupili nove lesene klopi s podestom in nov pod ob oltarju: »Na tla smo položili nov tepih.«

Obstati niso mogli, saj so k prenovi klicali tudi »vsi trije deli v sklopu glavnega oltarja ter oba stranska pa tudi prižnica, križev pot in orgelska omara«.

Kakovostno osvežene oltarske umetnine slehernega obiskovalca tako prevzamejo, da med opazovanjem preprosto pozabi na čas.

Vaščane vsakič, ko pogledujejo v vrh zvonika in cerkev pod njim, obide ponos, da so za to svojo dragotino prispevali vsak po svojih močeh. Ključarja Jože in Pavle pa sta tista, ki sta stopala od hiše do hiše in zbirala prispevke: »Polovico stroškov smo zbrali sami, preostalo polovico je prispevala župnija.«