Nagrado zadel gasilski častnik

»Nisem naročnik, temveč Slovenske novice redno kupujem v trgovini. Tako sem izpolnil nekaj kuponov v časopisu, nekajkrat sem nagradno igro Poletje igral tudi po spletu,« je pojasnil Aleš Grašič, ko smo mu ta teden pripeljali paket poletnih presenečenj.

Na vprašanje, koliko kupončkov je izpolnil, je iskreno odgovoril, da ne ve točno: »Morda deset.« In eden od njih je bil zmagovalni, saj smo pred eno od kranjskih stolpnic, ki značilno zaznamujejo veduto blokovskega naselja Planina 1, te dni pripeljali poln prtljažnik poletnih dobrot.

Tu so bili sokovi Dana in Radenska, zraven še nagradni paket podjetja Kotanyi. Aleš Grašič se je zelo razveselil tudi manjšega žara, seta za peko na žaru in nagrade, ki jo podeljuje Meso Kamnik. Zraven smo dodali kremo za sončenje Hawaiian Tropic ter prelepo Svilanitovo brisačo, kot tudi kuhinjske krpe, zbirko poletnega branja založbe Učila International – Felix in paket različnih okusov hrustljavega čipsa Chio, nekaj lepih nagrad pa smo primaknili še v našem uredništvu.

Alešu Grašiču bo nagrada prišla zelo prav: »Ravno te dni, ko ni pretirane vročine, obnavljamo stanovanje. Na morju je vse polno, zato smo se odločili, da začnemo dela doma. Kmalu bodo prišli delavci in zagotovo bodo zadovoljni, ko jim bomo postregli z osvežilnimi pijačami Dana in Radenska.«

Kot zapisano, Aleš Grašič redno prebira tiskane Novice, spremlja nas tudi prek facebooka. »Rad preberem vse, vedno pa najprej pogledam oglase, denimo tiste za avtomobile. Potem grem še do črne kronike in aktualnih stvari. Ko prelistam časopis, se lotim branja tistih člankov, ki se mi vtisnejo v spomin ob listanju. Moja partnerica Tina pa zelo rada prebira priloge, Ono in Deloindom.«

Prostovoljni gasilec že vrsto let

Naš tokratni nagrajenec se je v gorenjsko metropolo pred 15 leti preselil z Golnika – ta je kakih deset kilometrov oddaljen iz Kranja. Kot je navada po slovenskih vaseh, je tudi Aleš Grašič gasilski uniformi zvest že od mladih nog: »Saj se niti ne spomnim točno, koliko sem bil star, ko sem začel hoditi h gasilcem, verjetno deset let. Najprej smo hodili h gasilcem zato, da smo lahko šli od doma, potem pa nas je ta prostovoljna dejavnost kar vsrkala vase. Sodeloval sem na intervencijah, pri požarih denimo, ki pa jih na srečo ni bilo veliko, imeli smo tudi gasilska tekmovanja.« Danes mu zdravje ne dopušča več, da bi bil v gasilstvo aktivno vključen, no, še vedno ostaja kot nižji gasilski častnik, vključen v Prostovoljno gasilsko društvo Golnik.

In še eno, takisto tipično slovensko strast je svojčas, ko je bilo z zdravjem še vse, kot je treba, gojil naš sogovornik: »Radi smo hodili v gore. Denimo na Kriško goro, ko je bila oskrbnica legendarna Tonka Zadnikar. Ona ima zdaj Tonkino kočo pod Vršičem – pred časom sem se peljal mimo, a ustavili se nismo, ker je bilo spredaj vse polno avtomobilov in niti nismo mogli parkirati.«
Kriško goro je omenil zato, ker smo ga vprašali, ali mu je bila sreča pri nagradnih igrah doslej že naklonjena. Takole je pojasnil: »Kakšno malenkost sem že zadel, nič še zdaleč tako velikega kot danes. Nazadnje sem dobil zemljevid, ki je bil nagrada za glasovanje za naj planinsko kočo. Med kočami, ki sem jih obiskal, sem izbral Kriško goro in Dobrčo.«

V preteklosti je naš nagrajenec obiskal še mnogo gorenjskih hribov: »Dobrča mi je ostala v lepem spominu in nasploh vsi drugi hribi. Pa nismo le hodili, ampak tudi plezali, na Jalovcu denimo.« Kot rečeno, zaradi zdravstvenih težav ne more več v hribe: »Grem pa na sprehod po ravnem in s kolesom naokoli, a poleti bolj dopoldne, ko še ni tako velike vročine.«