Najbogatejši Kranjec pisaril Casanovi

Dvestoletnica smrti v Trstu rojenega barona Sigmunda Žige Zoisa najprej spominja na njegovo mecenstvo in mentorstvo, s katerima je odločilno pripomogel k razvoju slovenskega jezika in književnosti. Hkrati opozarja na njegov prispevek tudi v evropskem naravoslovju. Kljub temu v Trstu niti ob tem jubileju svojemu someščanu ne bodo odkrili že obljubljene spominske plošče na rojstni hiši par korakov od današnjega Trga italijanske združitve, prej Velikega trga.


Brez Zoisovega vpliva in vsestranske pomoči ne Linhart, ne Japelj, ne Vodnik, ne Kopitar in drugi iz njegovega kroga ne bi dosegli tega, kar so. Slovenci brez tako močnega razsvetljensko-preroditeljskega žarišča, kot je bila Zoisova palača na Bregu v Ljubljani, prav tako ne bi že čez pol stoletja začutili potrebe po uveljavitvi narodne samobitnosti in še pol stoletja pozneje tudi po svoji državi. Brez te peščice bi bili, najmanj kar je mogoče reči, še večji zamudniki.

Obogatel z rudarstvom

Žiga Zois svojim sodelavcem in učencem ni mogel dati boljšega zgleda, kot jim ga je dal s tem, da se je, po slovenski materi Ivani Kappus, čeprav sta doma prevladovali v družbeni eliti cenjeni italijanščina in nemščina, tudi sam svetovljan imel predvsem za Slovenca. Svoj vpliv je še poglobil po letu 1780, ko je dogradil palačo v Ljubljani in začel vanjo vabiti redke izobražence na Kranjskem. Zaslužen je bil za to, da je Anton Tomaž Linhart iz mogočnega nemškega okolja prestopil v ozek krog piscev v slovenščini, Jernej Kopitar pa je s prvo znanstveno slovnico, napisano v nemščini, kulturni Evropi predstavil posebnosti in načela svoje materinščine. Ves čas je spodbujal in podpiral tudi prizadevanja Valentina Vodnika na literarnem, jezikoslovnem in izobraževalnem področju.

Ob teh zaslugah so se plemenitega veleposestnika, med drugim lastnika gradu Brdo pri Kranju, učenjaka in podjetnika, fužinarja in trgovca, njegovih prispevkov o takratni mineralogiji, ornitologiji in v drugih vedah spomnili predvsem v Prirodoslovnem muzeju. Z bogato zapuščino Joannesa A. Scopolija (1723–1788), zdravnika v živosrebrni Idriji, in neutrudnega raziskovalca flore in favne na Kranjskem in z nizom predavanj in drugih prireditev so opozorili tudi na Zoisa. »Oba moža razsvetljenske dobe pomenita zoro naravoslovne znanosti v Sloveniji in vez med antičnimi ter renesančnimi misleci ter današnjo moderno znanostjo,« so poudarili. Zois, plemeniti Edelstein (dragulj), je tlakoval pot Prirodoslovnemu muzeju Slovenije, prvi naravoslovni znanstveni instituciji na slovenskih tleh, in umestil tedanjo Kranjsko, današnjo Slovenijo, na raziskovalni zemljevid Evrope in sveta.


Žiga Zois je nadaljeval delo očeta Michelangela in še širil njegovo fužinarsko in trgovsko dejavnost. V zgodovino pa se je zapisal tudi z grobim zatrtjem upora podložnikov gospostva Brdo. Najbogatejši Kranjec je postal s taljenjem železove skorjaste rude in bobovcev. Z rudarji se je pogovarjal po slovensko in tako dobil veliko podatkov, ki jih je uporabil tudi pri slovenskem poimenovanju ptic. Ne nazadnje je bil zaslužen tudi za premagovanje lakote na Kranjskem po Napoleonovih vojnah – francoski cesar mu je v obdobju Ilirskih provinc podelil naslov viteza legije časti – s spodbujanjem gojenja tatarske ajde, ki so jo po njem imenovali cojzla.


Dokler je bil zdrav, je Zois tudi sam veliko potoval in raziskoval, ko ga je putika leta 1797 priklenila na voziček, pa je stike z najuglednejšimi naravoslovci in drugimi znamenitimi ljudmi svojega časa ohranjal z dopisovanjem. Že v mladosti tudi s pustolovcem Casanovo, kar je nedavno odkrila dolgoletna raziskovalka baronovega življenja in dela Marija Kacin.

Odprta knjižnica

Najpomembnejši prostor v palači na Bregu, ki jo je Žiga Zois dal postaviti leta 1798 in je gostila številne ugledneže – med ljubljanskim kongresom na primer ministra Metternicha – je bila vsekakor knjižnica v drugem nadstropju. Zbirka, ki jo je večidel dopolnjeval sam, je bila na prelomu v 19. stoletje najbogatejša zasebna knjižna zbirka na Kranjskem. Tako dragocena pa ni bila samo zaradi knjig, ki jih je sistematično zbiral, temveč še bolj zato, ker jih ni kupoval le zase. Literarni in posebno znanstveni spisi največjih umov od antike do tedanjega časa so bili dostopni tudi njegovim obiskovalcem. V poznih letih, ko so postajali posli s fužinami čedalje manj donosni, so se krčili tudi Zoisovi nakupi pri ljubljanskih in tujih knjigotržcih, na dražbah in drugod.
Ob obletnici smrti Žige Zoisa so v Narodni in univerzitetni knjižnici (Nuk) odprli posebno razstavo, ki izbor iz te zakladnice predstavlja širši javnosti. Njena predhodnica Licejska knjižnica je namreč štiri leta po Zoisovi smrti prevzela večji del njegove odkupljene knjižne zapuščine. Danes je v Nuku shranjenih 2296 različnih evidentiranih izvodov v skoraj 5000 zvezkih. Razstava v Nuku bo na ogled do 26. aprila 2020.