Najbolj pekoča slovenska vas
Račica, zaselek v krajevni skupnosti Loka pri Zidanem Mostu, ni znana po kakšnih račkah, kot bi lahko sklepali po imenu, temveč po čiliju. »To je najbolj pekoča slovenska vas,« se pohvali Aleš Kocman, tajnik Čili kluba Račica. »Poglejte, na oknih naših hiš se ne bohotijo bršljanke ali pelargonije, ampak povsod raste čili!« Zamisel o čilijadi se je rodila pred petimi leti, ko sta se srečala Kocman in Marjan Ernestl, ta hrani 230 vrst semen čilija, zbrala somišljenike in se odločila, da ime kraja prek čilijev ponesejo v svet. Ideja je padla na plodna tla, ob festivalih že pet let zapovrstjo v Račici peče. Ponudniki čilijevih semen, omak in plodov ponujajo svoje stvaritve, a pri okušanju je treba biti previden. Tudi v na videz navadnem koščku sira, fraklju žganega ali koščku prekajenih Daničičevih mesnin te v zasedi pričaka čili. Tistega dne je bilo verjetno le pivo na stojnici gasilskega društva Loka pri Zidanem Mostu brez pekočih dodatkov.
Zdrav, pa še afrodiziak
Odkritje te pekoče začimbe dolgujemo Kolumbu. Znanstveniki so ugotovili, da snov, zaradi katere so paprike pekoče, pravzaprav blaži bolečino. Gre za kapsaicin, ki povzroča pekočino, zaznajo pa ga le sesalci. Kapsaicin naj bi zniževal raven holesterola, krepil naj bi telesno odpornost, pospeševal krvni obtok, imel naj bi celo lastnosti afrodiziaka. Čili ima lahko do dvajsetkrat bolj pekoč okus kot navadna pekoča paprika, zato moramo biti pri njegovem uživanju zelo previdni.
Čili klub Račica trenutno nima konkurence, saj sta edina podobna kluba, iz Šmarij pri Jelšah in Izole, očitno propadla. Račičani pa se za zdaj ne bojijo za obstoj; somišljenikov je veliko, na prireditvenem prostoru se je znašlo kar dvajset stojničarjev. Nekateri z izvirnimi imeni, kot so Fotrovi čiliji, ki spadajo pod Društvo pod kozolcem. Pavletu Galetu je hči poslikala stekleničke z omako, in ko so jo spraševali, kaj je to, je rekla, da so to fotrovi čiliji. In tako je nastala blagovna znamka! Nekateri se ukvarjajo s čilijem od semena do vznika in vse to tudi prodajajo. Ena takih je družina Ličen iz Ljubljane, ki je ime vključila v blagovno znamko ČiLičen. Nekateri se s tem ukvarjajo samostojno, večina pa ima dopolnilno dejavnost na kmetiji, dodajo še žganjekuho in iščejo stare sorte jabolk in hrušk. Moderno in cenjeno je žganje iz tepk, ki so že skoraj izkoreninjena vrsta dreves, prav tako nešplja.
Pokal za junaka
Obiskovalci so ves dan prihajali in odhajali, za vsakogar se je kaj našlo, saj so poleg čilijev ponujali tudi domače dobrote, denimo kmetija Korbar iz Radeč in Aktiv kmečkih žena Loka pri Zidanem Mostu. Pekli so čevapčiče in v 12 posodah je brbotal lovski golaž; najboljšega je skuhala Jožica Pfeifer Koritnik, Lidija Hribar Gomboc pa je pripravila najboljšo jed iz čilija. Aleš Kocman si je mel roke od veselja, saj je bila prireditev zelo uspešna. Stojničarji so morali plačati po 30 evrov za stojnico, kar ni veliko, tako da dobička ni bilo, se je pa od veselja (ali pa pekočine) marsikomu utrnila solza. Še zlasti med tekmovanjem za naziv Mr. Capsicum. Pokal je dobil, kdor je pojedel najmočnejši čili. Naslov si je priboril Ivan Kelava, ki je uspešno pojedel čili bhut jolokio, ki ima po lestvici več kot milijon skovilijev. Za primerjavo: tabasco jih ima od 2000 do 3000. Uspešne prireditve seveda ne bi bilo brez vseh pokroviteljev, podpornikov, prostovoljcev in konec koncev obiskovalcev.
