Najbolj so prijemali na zeleno

Pozno jeseni, ko se slovensko morje nekoliko ohladi, je pravi čas za lov mehkužcev – sip, lignjev in hobotnic. Čeprav gre za drag celodnevni hobi ali zabavo, pa se ti z obilnim ulovom ta morska specialiteta nemalokrat tudi stroškovno izplača. Kilogram sip v ribarnici stane od 10 do 15, lignjev pa tudi od 18 do 22 evrov. Zato ni čudno, da jih mnogi ribiči do pozne zime kljub mrazu zelo radi lovijo. Eni za užitek in lastne kulinarične zaloge, drugi celo za prodajo. Kako je videti celodnevni sipolov in lignjelov, smo si ogledali v družbi ribiča Bojana Kovačiča iz Morskega športnega ribiškega društva Kokot iz Ljubljane, ki ima v Strunjanu že vrsto let zasidrano manjšo pasaro.

V družbi je prijetneje

Če je pri ribolovu pomembno predvsem to, kako močni so tokovi in kako visoki valovi, pa je pri lovu mehkužcev najpomembnejše, pravi Kovačič, da piha ravno prav močan veter, da se čoln premika ne prehitro ne prepočasi. Lovi se namreč iz nezasidranega čolna praviloma bočno na veter. Prav tako moraš biti pozoren na položene ribiške mreže, da svojih navez ne zapleteš vanje. Še sploh ker so na eni palici kar tri pušče, katerih vrednost je od dveh pa vse do 16 evrov za vsako (odvisno od proizvajalca in tipa). Ker se praviloma lovi z dvema palicama, je lahko izguba naveze vredna več deset evrov. Seveda pa je treba nenehno paziti tudi na kočarje, ki lovijo z vlečnimi mrežami, in velike ladje, če loviš malo dlje od obale.

Bojan pravi, da je najbolje, če se na lov odpravita dva. Pa ne le zato, da je čoln bolj ali manj pravokotno na smer vetra (večinoma jugo ali burja), temveč tudi zato, da ti od jutra do večera ni preveč dolgčas. Pa tudi varneje je, če komu postane slabo, saj ga lahko partner hitro odpelje na obalo. Na morje se namreč odpraviš ob jutranjem svitu, če si doma s Primorske, oziroma vsaj do 8. ure, če prihajaš iz notranjosti države. Zaradi kratkega dneva sipolov traja do 16. ali najpozneje 17. ure, če se odpraviš na odprto morje, pa je bolje, da greš proti obali malo prej, da te ne zaloti noč oziroma megla, ki v tem času ni tako redka, saj se lahko brez GPS-naprave kaj hitro izgubiš. Ponoči tudi težje vidiš večje čezoceanske ladje ali plavajoča debla, ki jih v morje prinese Soča. Ne z enimi ne z drugimi pa se gotovo nočeš srečati od blizu.

Siparjenje v praksi

Čeprav drži, da ribe lovi ribič, in ne oprema, pa je pri lovu mehkužcev veliko odvisno tudi od opreme, navez, barv in proizvajalcev pušč. In kaj je pušča? Raznobarvna imitacija ribic z ostrimi kavlji, na katere uloviš mehkužce. Bojan je povedal, da je najpomembnejši izbor kakovostnega laksa iz fluokarbona, saj da je ta v vodi najmanj viden. Polega tega je pomembno, da čim bolj zadeneš razdaljo med prvo, drugo in tretjo »peškafondo«, kot pravijo pušči Primorci, da o barvi, ki je najbolj lovna, sploh ne govorimo. Po njegovih izkušnjah je na dnu najbolj lovna barva zelena v raznih odtenkih, tista, ki jo obesiš najvišje, pa v svetlejših barvah (bela in svetlo rumena, lahko tudi belo-rdeča). A je priznal, da je treba barve večkrat spreminjati oziroma z njimi eksperimentirati, saj dan nikoli ni enak dnevu.

Kljub opisani teoriji pa kot pri večini hobijev in športov o količini ulova odločajo izkušnje, znanje, vreme, točnost informacij kolegov (kje prijemlje in na katero barvo vabe) pa tudi sreča. Midva sva začela loviti že kmalu na meji strunjanskega rezervata, saj naju je jugo nosil na odprto morje proti Italiji. Že po vsega desetih minutah je prijel 480-gramski ligenj, ki je bil na koncu dneva tudi največji ulovljeni primerek. Sicer pa velja, da je kapitalni primerek sipe ali lignja vsak, ki je težji od kilograma. Ker je zatem na spodnjo puščo prijela le manjša sipa (10-dekagramska), potem pa pol ure ni bilo niti prijema, sva se odpravila proti boji Vida (ta je dobro miljo od piranske Punte), ki je ena najbolj znanih pozicij za lignjelov. In tam sva v nekoliko meglenem, a pozneje tudi sončnem vremenu vsak ulovila še po dva oziroma štiri lignje, dve večji (najtežja je imela 400 gramov) in vrsto manjših sip.

Lov na mehkužce ni za vsakogar

Lov je izjemno naporen, saj moraš vsakih 15 do 30 sekund zategniti palico in preveriti, ali se ni na pušče obesil kak ligenj, sipa ali celo hobotnica. Kadar mehkužci niso pri volji za prijem, pa je treba palico vzeti celo v roke in jih dražiti, da skočijo na premikajočo se vabo. V osmih urah to lahko ob dveh palicah pomeni tudi več stokrat. Če palico le nasloniš na rob čolna in čakaš, da jo bo zabilo, marsikaterega prijema niti ne zaznaš. To sva dostikrat spoznala šele, ko sva navezo potegnila gor in na kavljih opazila koščke odtrganih krakov. Takrat jih je treba temeljito očistiti z zobno ščetko.

Če dodaš še večkratno metanje navez čim dlje levo ali desno od čolna (da se sistemi ne zapletajo) in razpletanje zapletenih navez, nato pa še dejstvo, da je treba vse fiziološke potrebe opraviti kar na čolnu, prenašati pa tudi bolj ali manj visoke valove, je jasno, da ta lov ni za vsakogar. Vmes je treba večkrat zamenjati pozicijo, ob okrepljenem vetru pa v vodo spustiti tudi zavoro v obliki velike plastične posode, obtežene s kamnom in napolnjene z vodo. Ta lebdi pod čolnom in kot nekakšno plavajoče sidro upočasnjuje premikanje. Prav tako kot različno težke svinčene uteži na koncu naveze (od 30 do 100 gramov).

Sipin krst

Kot je dejal Bojan Kovačič, vsakega začetnika doleti tudi sipin krst. Sipa namreč tik pred dvigom na čoln velikokrat iztisne vodo, pomešano s črnilom. Zato neizkušeni sipolovci zelo pogosto svoja oblačila domov prinesejo povsem zamazana s črnilom. Ker ga je težko sprati, je bolje, da za sipolov oblečemo takšna oblačila, ki jih ni škoda. To velja tudi za izkušene siparje, ki sipe zagrabijo s tremi prsti večinoma od zadaj in jih brez posledic vržejo v posodo za shranjevanje. Ta mora imeti pokrov, saj sipe zelo rade pihajo, tudi ko so že v njej. Če ne paziš, ti lahko čoln precej umažejo. Hobotnice, pravi Kovačič, se lahko iz slabo zaprte posode celo odplazijo.

Skratka, končna ugotovitev je, da je sipolov le za prave in vzdržljive ljudi, ki so sposobni v enem dobrem lovnem dnevu iz več deset metrov globokega morja do čolna spraviti do 50 ali celo več sip in lignjev (pri večjih imaš občutek, kot da k sebi vlečeš plastično vrečko, polno vode), marsikdaj pa veliko energije porabiti še za reševanje pušč, ki so se zapele za morsko dno. Pri nas resda prevladuje zamuljeno dno, toda včasih zapneš ob kakšno koralo, kamen ali strgano ribiško mrežo, in odpenjanje z vožnjo v nasprotnih smereh gibanja je lahko precej naporno in zamudno.

Kljub slabemu ulovu (skupaj sva ujela 9 lignjev in 19 sip) me je Bojan potolažil, da mnogi v teh mesecih ulovijo še manj, saj je voda še pretopla in se bo pravi lov letos začel šele decembra, ko bo temperatura padla na 12 stopinj Celzija in manj.