ANKETA NEDELJSKIH NOVIC
To je naš najboljši humorist
Slovenija je imela relativno bogat humoristični in satirični tisk, od druge polovice 19. stoletja, ko sta bila ustanovljena časopisa Brencelj in Pavliha, je imel pomembno vlogo pri ustvarjanju javnega mnenja.
Odpri galerijo
Marjan Šarec FOTO: Facebook
Ivan Cankar je ostro satirično komedijo Za narodov blagor, ki govori o lažnem rodoljubju in politični gnilobi, napisal na Dunaju. Ob izidu leta 1901 je satira temeljito razburkala slovensko javnost, prevladali pa so tisti, ki so ji nasprotovali. Zato je bila krstno uprizorjena šele leta 1905 v Pragi, na slovenskih tleh pa še leto pozneje, 1906. v ljubljanskem Deželnem gledališču.
Tudi po dobrih 120 letih zareže prav tako bridko kot tedaj. Ivan Cankar je z Dunaja pisal svojemu bratu Karlu: »Zdaj pripravljam satirično farso: spravil bom na oder tisto ljubljansko družbo, o kateri pravijo, da je cvet naše inteligence, kvintesenca slovenske kulture in poklicna vodnica v naših literarnih in političnih – predvsem političnih – težnjah.«
Slovenija je imela relativno bogat humoristični in satirični tisk, od druge polovice 19. stoletja, ko sta bila ustanovljena časopisa Brencelj in Pavliha, je imel pomembno vlogo pri ustvarjanju javnega mnenja. Pavliha je ugasnil leta 1991, s tem pa je nekako simbolično usahnila slovenska produkcija humorja, ki morda nima tako zanemarljivega potenciala, kot mu ga številni pripisujejo. S formalnimi in predvsem neformalnimi restrikcijami, ki jih prinašajo normativi tako imenovane politične korektnosti, se je manevrski položaj humorja še dodatno zožil – kmalu bo mogoče najti kakšno politično nekorektno šalo le še na globokem oziroma temnem medmrežju –, družbena atmosfera pa bo samo še bolj zadrgnjena.
In toga. Le poglejmo, kaj nam danes ponujajo domači humoristi, ki se nasmihajo sami sebi, gledalstvo pa – večinoma – vse skupaj opazuje s kislimi obrazi. Kot kaže naša tokratna spletna anketa na www.slovenskenovice.si, bi Slovenci radi bolj uživali in se smejali domači, slovenski satiri in humorju. Večina sodelujočih pogreša kak satirično-humoristični časnik. In kdo je ta hip po mnenju sodelujočih v naši anketi naš najboljši humorist? Marjan Šarec! To pa tudi dovolj pove o slovenskem »humoristično-satiričnem« trenutku, mar ne?
Tudi po dobrih 120 letih zareže prav tako bridko kot tedaj. Ivan Cankar je z Dunaja pisal svojemu bratu Karlu: »Zdaj pripravljam satirično farso: spravil bom na oder tisto ljubljansko družbo, o kateri pravijo, da je cvet naše inteligence, kvintesenca slovenske kulture in poklicna vodnica v naših literarnih in političnih – predvsem političnih – težnjah.«
ni podpisa
Slovenija je imela relativno bogat humoristični in satirični tisk, od druge polovice 19. stoletja, ko sta bila ustanovljena časopisa Brencelj in Pavliha, je imel pomembno vlogo pri ustvarjanju javnega mnenja. Pavliha je ugasnil leta 1991, s tem pa je nekako simbolično usahnila slovenska produkcija humorja, ki morda nima tako zanemarljivega potenciala, kot mu ga številni pripisujejo. S formalnimi in predvsem neformalnimi restrikcijami, ki jih prinašajo normativi tako imenovane politične korektnosti, se je manevrski položaj humorja še dodatno zožil – kmalu bo mogoče najti kakšno politično nekorektno šalo le še na globokem oziroma temnem medmrežju –, družbena atmosfera pa bo samo še bolj zadrgnjena.
ni podpisa
In toga. Le poglejmo, kaj nam danes ponujajo domači humoristi, ki se nasmihajo sami sebi, gledalstvo pa – večinoma – vse skupaj opazuje s kislimi obrazi. Kot kaže naša tokratna spletna anketa na www.slovenskenovice.si, bi Slovenci radi bolj uživali in se smejali domači, slovenski satiri in humorju. Večina sodelujočih pogreša kak satirično-humoristični časnik. In kdo je ta hip po mnenju sodelujočih v naši anketi naš najboljši humorist? Marjan Šarec! To pa tudi dovolj pove o slovenskem »humoristično-satiričnem« trenutku, mar ne?
