Najboljši poštar trepeta pred rubežem

Nad dolino Sovodenjščice, ki meji škofjeloško in idrijsko zemljo, ležijo po bregovih redko posejane hiške, asfalt pa tik pred koncem, ko se pot vije strmo navzgor, zamenja makadam, ki se konča – vsaj takšen občutek dobi človek – pri 72-letnem Francu Trohi.

Nekoč človek, ki se ga okoliški prebivalci, vsaj tisti malo starejši, zagotovo spominjajo, saj je kot vedno nasmejani poštar delil z njimi dobro in slabo, je danes v svoji hiški, ki obsega le en sam topel prostor in je bolj podobna skladišču, kljub zasluženi pokojnini na robu, ko mora občasno zaprositi tudi za pomoč. Vesel, da ga obiščemo kljub zmrzali, nas počaka zunaj, predvsem zaradi skrbi, da nam njegovi štirje »hudi« psi ne bi storili žalega. Njegov skromni dom je potreben temeljite prenove, »spomladi bom pobelil«, na nas pa se je obrnil, ker se je ustrašil zanj.

Titov nagrajenec

Nekoč aktiven državljan je dobitnik bronastega občinskega priznanja, ko je bil zaradi pridnosti in prijaznosti leta 1999 izbran za najboljšega poštarja Gorenjske, poleg tega je bil leta prizadeven gasilec; ker je gotove smrti iz ognja rešil dva otroka, je prejel medaljo PGD Škofja Loka in gasilsko odlikovanje. Vse te pohvale visijo na stenah njegove sobe, a z njimi ne more napolniti hladilnika ali zakuriti v peči. »Imam pokojnino, a imam tudi kredit za hišo, ki sem ga vzel, da bi zgradil dom in skrbel za bolno mamo, ta je medtem že umrla. Ko plačam še položnice, mi ostane bore malo. Po obrokih odplačujem limit, ostalo mi je okoli 2400 evrov. Televiziji in stacionarnemu telefonu sem se odpovedal,« pripoveduje Troha, medtem ko na dotrajanem štedilniku kuha čaj. »Bil sem pri gasilcih, avtomehanikih, radioamaterjih in gobarjih, v planinskem društvu, v svetu krajevne skupnosti, sodeloval pri pripravi prireditev v naših krajih in še kje. Pomagam, kjer lahko in kjer jim prav pridem,« dodaja sogovornik in pokaže medaljo, ki so mu jo daljnega leta 1977 odpremili iz beograjske pisarne odlikovanj predsednika republike. »To medaljo sem dobil od maršala Tita,« z nasmehom, ki kljub težkim časom ne izgine z obraza, pojasni Troha.

Vrnil dolg državi

»Tudi sami vidite, da sem na tem samotnem kraju povsem odvisen od avtomobila, sicer ne morem niti po hrano. Sem kar malo izgubil voljo do življenja. Da bi nekako preživel, sem zaprosil škofjeloški CSD za denarno pomoč. Nakazali so mi 400 evrov, ki sem jih moral porabiti za to, kar sem v vlogi napisal. Potreboval sem za avto, nakup drv in poplačilo položnic. Vse to sem uredil, za sto evrov sem kupil renault clio. Potem sem zbolel in sem verjetno zamudil rok, ko bi moral na CSD poslati dokaz, da sem denar porabil namensko. Ker sem videl, da bodo težave, sem ga raje vrnil,« pripoveduje nekdanji poštar in dodaja, da je zato spet v zaostanku s položnicami. Pa je dal novo vlogo za izredno denarno pomoč, a so mu jo zavrnili, prestrašil se je, da mu bodo rubili to edino zatočišče, ki ga ima. Kot so nam pojasnili na CSD Gorenjska, enota Škofja Loka, je rok, v katerem mora prosilec izredne pomoči predložiti dokazila o tem, da je denar namensko porabil, 45 dni. V nasprotnem primeru 14 mesecev po prvi vlogi ne more zaprositi za drugo.

»Franc Troha je konec marca zaprosil za izredno denarno pomoč, ta mu je bila odobrena. Sredi junija je podal še eno vlogo, ta pa je bila zavrnjena, ker do takrat še ni predložil dokazil o porabi. Na to odločbo se je pritožil, mi pa smo pritožbo odstopili ministrstvu za delo in socialne zadeve, to jo je 30. septembra kot neutemeljeno zavrglo,« pojasnjuje Ivana Košir Erman s CSD in potrdi, da je 6. novembra poslal potrdilo, da je 31. julija v proračun vrnil 400 evrov.

Rubeža ne bo

»Gospoda na CSD poznamo, saj smo z njim v stiku že vrsto let. Naše izkušnje z njim so pozitivne, je prijeten možakar, ki ga bolijo krivice, ki se dogajajo. Tudi mene večkrat pokliče, saj sta bila z mojim očetom skupaj pri gasilcih. Res pa je, da se včasih kaj zaplete, vendar se pogovorimo in zgladimo nesporazum. Nedvomno ga bomo v kratkem spet obiskali, saj je očitno v stiski,« dodaja Košir Ermanova. Vprašanja o domnevnem rubežu hiše jo presenetijo. »Res je, da se morajo prosilci pomoči držati nekih pravil, a nikakor zaradi tega ne rubimo, saj obstajajo drugi ukrepi,« je tako nas kot Franca Troho potolažila Košir Ermanova. Vesel, da bo lahko ostal v res skromnem domu, nam zaupa, da jih pri hiši ni več pet. »Veste, v sredo sem dva psa oddal, tako da sta zdaj samo dva,« nam naknadno sporoči, ko nas povabi, da ga obiščemo, ko bo vreme prijaznejše.