Najemodajalka ga je vrgla na cesto
Zoran Gavrić se je iz Avstrije v Slovenijo preselil pred petimi leti. Tehtal je med Monte Carlom in Piranom, naposled pa se odločil, da bo živel bližje otrokoma, ki sta doma v avstrijskem Gradcu. Za Slovenijo ne najde dovolj lepih besed. »Kakovost življenja v Sloveniji je veliko boljša kot v Avstriji,« ne obžaluje odločitve o selitvi. »Pravna država, v kateri institucije svoje delo opravljajo profesionalno, čista in urejena,« doda 59-letni avstrijski državljan s koreninami v Banjaluki, pa tudi, da imamo izvrstno kulinariko.
Pred izbruhom pandemije koronavirusa, novembra 2019, je v starem mestnem jedru Pirana odprl Gostilno Tartini. »V 30 mesecih je bila tako odprta samo sedem mesecev,« pripoveduje sogovornik. Pove, da je tudi v času, ko gostilna ni obratovala, državi plačeval prispevke, davke, lastniku pa najemnino za lokal.
Svojo zgodbo o prekletstvu najemojemalcev nam je ljubitelj golfa povedal, ker želi, da se ve tudi druga plat in se zavržna ravnanja najemodajalcev ne bi ponavljala. Iz kakršnega koli razloga te lahko lastnik postavi na cesto, še prej pa ti življenje spremeni v pekel, četudi spoštuješ dogovore, nam pove. Želi si, da bi se najemniki opogumili in povedali svoje zgodbe.
Prvega novembra lani je z lastnico nepremičnine v Piranu sklenil dogovor o najemu garsonjere v neizolirani kamniti hiški, ki je od njegove gostilne oddaljena nekaj manj kot tri kilometre. Pred njim naj bi v prostoru živel moški, ki da ga je lastnica postavila ven »ker je bil zelo neugoden«, pripoveduje. »Za okoli 16 kvadratnih metrov bivalnega prostora ter kopalnico, obratovalne stroške in parkirišče sem plačeval 350 evrov mesečno,« ter doda, da najemne pogodbe ni dobil, po ustnem dogovoru bi tam lahko živel nedoločen čas. Ker da je izigrala njega in dacarje, jo je pozneje prijavil davčni upravi. Lastnica, 73-letna Vida Koren Holm, ki ima hišo ob njegovi in v njej živi sama, naj bi mu januarja izklopila elektriko. »Sredi zime, ogrevanje pa je bilo na klimo,« poudarja. Na vprašanja, zakaj ni elektrike, je menda odvrnila, da ga ne razume. Stisnil je zobe, ker da prepirov ne mara, se dobro oblekel, tudi v bundo, se pokril z vsem, kar je imel, in zaspal. Zaradi mraza in drugih okoliščin je tja prihajal samo še spat.
Posredovala policija
Kmalu zatem je za dva meseca odšel v tujino. Ker ji je najemnino plačeval na roke, ji je iz tujine poslal sporočilo, da ga še nekaj časa ne bo v Slovenijo, ter vprašal, na kateri račun naj ji nakaže denar, pripoveduje ter pokaže sporočila, na katera je lastnica odgovorila, da bo pač plačal, ko pride nazaj. »Ko sem se vrnil v Piran, elektrike še vedno ni bilo.« Najemodajalka je potem odšla v ljubljansko bolnišnico, »od 28. marca tako niti vode nisem imel več«. »Poklical sem Elektro Primorska in Rižanski vodovod Koper, ob pregledu so zagotovili, da je s priključki vse v redu. Najemnino in stroške sem vselej poravnal,« nadaljuje in ob tem kaže dokumente, ki pričajo, da v Sloveniji in Avstriji ni davčni dolžnik ter nima kazenske kartoteke.
Težave so se začele kmalu po vselitvi. Nekega večera je v spalni srajci potrkala na moja vrata, češ da je izgubila telefon.
»Večkrat sem jo vprašal, jo klical in ji pisal, kaj se je zgodilo, a mi je cinično odvrnila, da ne ve in me ne razume,« navaja Gavrić in še, da mu ni pustila več parkirati avtomobila. »Živel sem brez ogrevanja, ves čas prehlajen, brez tople vode za tuširanje. Nisem mogel posesati, si skuhati kave, napolniti baterije telefona. Živel sem v temi. Počutil sem se kot suženj in se spraševal, ali je kaj takega mogoče v 21. stoletju v Evropi.« Zanimalo nas je, zakaj ni poiskal drugega stanovanja. »Najti stanovanje v Piranu je podobno loteriji. Namenjena so turistom, če ga najdeš za dolgoročni najem, pa so cene astronomske, ne nazadnje so zame prevelika, saj ne rabim veliko prostora.« Pove, da se sramuje, kako je živel, a ker ne mara konfliktov, odnosov z najemodajalko ni zaostroval. »Nisem nepoučen, vem, katere zakone je najemodajalka kršila, četudi nikomur ne želim slabo, pa je njeno ravnanje preseglo vse pravne, humane in moralne meje.«
A ni ostalo pri tem; 4. maja popoldan ga je pozvala, naj se v eni uri izseli. Ni verjel, da bo šlo tako daleč, a se je zmotil. Okoli desetih zvečer se je vrnil z dela v restavraciji, kjer sam pripravlja jedi, in zunaj, pred stanovanjem, v vrečkah za smeti našel svoje stvari. Poklical je piranske policiste, a mu niso mogli pomagati. Tisto noč je prespal v restavraciji, naslednjega dne pa najel, kar je bilo na voljo, turistični apartma za 40 evrov na dan.
Poklicali smo Vido Koren Holm, ki nam je dejala, da »stanovanja ne oddaja, nima najemnikov in da živi sama.« »Nimam pojma, kdo je Zoran Gavrić,« je zatrdila v pogovoru, pa tudi da nikomur ni odklopila elektrike in vode. Iz potrdila upravne enote izhaja, da je imel Gavrić v času, ko smo se z njim pogovarjali, na naslovu, kjer je gospa edina lastnica nepremičnine, prijavljeno začasno bivališče do novembra 2024. Preverili smo, ali je policija res posredovala, iz tega bi bilo mogoče dodatno zaključiti, da Gavrića pozna. Brez navedbe imen in točnega naslova smo policiste pobarali o domnevni intervenciji na območju piranske občine. »Policisti so 4. maja ob 22.30 obravnavali spor med stanodajalcem in stanojemalcem. Napotena sta bila na zasebno tožbo,« je odgovorila predstavnica koprske policijske uprave Anita Leskovec.
Na vprašanje, zakaj bi najemodajalka tako ravnala, ima odgovor. »Težave so se začele kmalu po vselitvi. Nekega večera je v spalni srajci potrkala na moja vrata, češ da je izgubila telefon.« Tudi sicer je posredno nakazovala, da si želi nekaj več, jaz pa si intimnega odnosa nisem želel.« Pisatelj in gastronom doda, da je med pisanjem knjige, že šeste po vrsti, »v temi kukala skozi moje okno« in ga opazovala med ustvarjanjem. »Pisal pa sem brez majice in oblečen v boksarice,« sklene svojo zgodbo.
