Najlepše ohranjeni protiturški tabor pri nas
V 15. stoletju je življenje pri nas postalo nevarno. Pod turškimi napadi so se najprej zrušile balkanske države, leta 1453 je padel še Konstantinopel in pot Turkom v srednjo Evropo je bila odprta.
Napadi roparskih tolp so postali stalnica in vsakdo se je zavaroval, kot je vedel in znal. Fevdalci so dodatno utrdili svoje gradove, mesta in samostani so dobili obzidje. Najbolj pa so bili ogroženi kmetje, ki so tedaj predstavljali več kot devetdeset odstotkov prebivalstva. Da bi se zaščitili, so se morali znajti in uporabili so vse, kar so imeli na razpolago. Utrdili so kraške jame, obzidali vasi in postavili protiturške tabore. Običajno na vrhu kakega griča, kjer je že prej stala vaška cerkvica. Tovrstnih taborov so postavili več sto, a le redki so se ohranili do današnjih dni.
Ko je v 17. stoletju turška nevarnost minila, so na tabore pozabili in bili so prepuščeni pozabi. Še najbolje so jo odnesli tisti, ki so stali daleč stran od naselij in bi bil trud rušenja in koristi od tega čisto prevelik. Najlepši in najbolje ohranjen je tabor, ki nad vasjo Cerovo obkroža cerkvico svetega Nikolaja. Najdemo ga na pol poti med Grosupljim in Turjakom v bližini turistične Županove jame.
Cerkvica svetega Nikolaja je bila postavljena že v 13. stoletju. Najprej je bila to romanska, danes je gotska. Notranjost je poslikana s freskami istrskih mojstrov, ki zanimivo prikazujejo daritve Kajna in Abela. Baročni zlati oltar je iz začetka 18. stoletja, ko je cerkev dobila današnjo podobo.
Nikoli v turških rokah
V 16. stoletju so tabor obzidali z obzidjem. Trije stolpi so skrbeli za večjo varnost, zidovi vmes pa so na notranji strani povezani z lesenim mostovžem in številnimi strelnimi linami. V času turške nevarnosti so se v tabor zatekli okoliški prebivalci skupaj s svojimi pridelki, ki so bili prav tako cilj nevarnih napadalcev. Zdi se, da so graditelji dobro opravili svoje delo, saj tabor nikdar ni padel v turške roke.
Sprehodimo se torej okoli tabora, ki ima obliko nepravilnega štirikotnika. Vhod vanj je po lesenem stopnišču iz prvega nadstropja. Lesena vrata so obita z železnimi ploščami, nad njimi pa je še napušč, katerega namen je dodatna obramba – metanje kamnov in vrelega olja na napadalce. Eden izmed treh stolpov je danes predelan v priročno mežnarijo, dva pa sta ostala takšna, kot sta bila pred stoletji.
