Najpomembneje je, da se stik otroka z nasilnežem čim prej prekine

LJUBLJANA – Vrstijo se zgroženi odzivi na razkritje surovega ravnanja z malčki v zasebnem vrtcu Kengurujčki v Ljubljani, prav tako na dan prihajajo vse bolj strašljive izpovedi staršev, ki so otroke vpisali v zavod, ki je kmalu po objavi pretresljivih posnetkov zaprl svoja vrata.

»Nasilje v najzgodnejšem obdobju je izredno (najbolj) ogrožajoče, saj predšolski otrok zaradi svoje manjše intelektualne, socialne, moralne, telesne zrelosti, še nima razvitih samovarovalnih mehanizmov, primerne kritičnosti, težnje po upiranju in umiku iz ogrožajoče situacije in drugo,« je o primeru povedala docentka za področje pedagoške psihologije na ljubljanski pedagoški fakulteti Alenka Polak. 

FOTO: Getty Images/istockphoto

Poiskati strokovno pomoč

Pri tem se poraja vprašanje, kakšne posledice lahko otrokom pusti tovrstno maltretiranje. Eden od staršev je pri svoji 11-mesečni hčerki opazil, da se pri igri s punčkami obnaša tako, kot se je do nje najverjetneje vzgojiteljica. Kako nevaren je lahko tak vzorec za naprej? Kako vpliva na možgane? Tako zgodnja starost je namreč eno ključnih obdobij za razvoj možganov, ko otroci najbolj potrebujejo ljubezen in varnost. 

Bernarda Dobnik Renko, specialistka klinične psihologije, pravi, da ni enoznačnih posledic, ki bi nedvoumno dokazovale nasilje. »Psihološke posledice pri otroku so lahko različne in so odvisne od več dejavnikov, kot so vrsta in trajanje zlorabe, otrokova starost in razvojna stopnja, otrokov odnos do storilca ter podpore bližnjih oseb (podpora in čustvena povezanost v družini, vznemirjenost staršev, druge okoliščine v družini). Mogoče je tudi, da se je nasilje dogajalo, a zaradi prisotnosti varovalnih dejavnikov pri otroku ni zaznati izrazitih motenj v njegovem psihosocialnem funkcioniranju.«


Dodaja tudi, da sicer samo na podlagi nenavadne igre, ki jo starši opazijo pri otroku, še ni mogoče zanesljivo sklepati, da je otrok žrtev nasilja. Pomembno pa je, da starši opazujejo otroka, tako pri igri kot tudi na drugih področjih obnašanja, spanja, hranjenja, navad in v primeru, če menijo, da je otrok spremenjen, poiščejo strokovno pomoč.

Pomembna vrnitev v rutino

Kako lahko pomagamo otroku, da ne bo nosil nasilja naprej s sabo v svet? »Najpomembneje je, da se stik otroka s storilcem čim prej prekine. Če gre za krajši čas trajajoče ali blažje oblike nasilja, je potrebna predvsem pomiritev staršev in podpora otroku in staršem. Pomembno je, da se družine čim prej vrnejo v svoje vsakodnevne rutine, ki otroku predstavljajo obliko varnosti in predvidljivost. Ko se bodo pomirili starši sami, bodo lahko pomirjajoče delovali tudi na otroka,« je delala Dobrnik Renkova.

Ob tem specialistka klinične psihologije odsvetuje, da bi otroka pretirano izpraševali, še zlasti ne s sugestibilnimi vprašanji, saj da dojenčki in malčki niso sposobni natančne verbalizacije in mentalizacije. »Spomin otroka v obdobju malčka je zaradi fiziološke nezrelosti še nezanesljiv in zelo dojemljiv za sugestije. Staršem priporočamo, da otroka opazujejo in v primeru vedenjskih sprememb poiščejo strokovno pomoč. Pomembno je, da poiščejo strokovnjaka, ki uporablja znanstveno podprte pristope pri obravnavi travme.«