Najstarejša Slovenka praznovala 111 let, še vedno pa je zdrava
Slaba dva kilometra od Rašice, kjer se je leta 1508 rodil Primož Trubar, leži na terasasti planoti vas Opalkovo. Tam je 28. oktobra 1912 – Kranjska je bila del avstro-ogrske monarhije – v kmečki družini devetih otrok (petih sester in štirih bratov) kot prva na svet privekala Julijana Zakrajšek. Preživela je vse sisteme in ureditve: odraščala je v kraljevini, zrelost je pustila v komunizmu, visoko starost pa uživa v kapitalizmu. Po podatkih Wikipedije je s 111 leti najstarejša v Sloveniji.
Zgovorna je, zdrava in vedno nasmejana ter seveda vselej lično urejena. Še vedno je rada z vsem na tekočem. »Takšna je, odkar jo poznam. Dobrosrčna, ne goji zamere, ni zahtevna, je vesela, prijazna,« jo opiše pranečak Toni Vintar iz sosednje vasi Podulaka, pri katerem živi.
Proti koroni se ni cepila, sorodniki, ki so prejeli vse odmerke, pa so vsi po vrsti zboleli.
Julijana se je kot pletilja upokojila leta 1970, leta 1975 se je vrnila k sestri Ani na Opalkovo. Ko je Ana zbolela, sta se leta 2006 preselili k njeni hčerki na Podulako. Po smrti obeh leta 2010 za Uko, kot jo ljubkovalno kličejo, poleg Tonija skrbijo še brat Miro ter sestre Milena in Andreja.
Najraje kvačka za domače
»Kako bi opisal našo sosedo? Ma, kot zapeta puška je, nam je v ponos. Kako ne bi bila. Ej, najstarejša v Sloveniji,« še odmevajo glasovi sosedovih fantov in mož, ki so lani nekaj dni pred praznikom vseh svetih pred hišo postavili mlaj. Vrh krošnje so plapolali pisani trakovi, nekoliko nižje pa so pribili tablo z napisom: Julijana Zakrajšek 110 let – priporočljiva starost.
Zelo rada hodi, čeprav zaradi bolečin v kolenih tudi s hojco, vsak dan pa s terase hiše opazuje naravo in se pogovori z mimoidočimi. Veliko bere, zvečer gleda televizijo, okoli 21. ure se odpravi počitku. Dan seveda prilagodi svojim željam, najraje pa kvačka za domače. »Le spočit človek je zdrav človek,« je eden izmed njenih nasvetov.
Vedno enak zajtrk
Zbudi se po osmi uri, se uredi in pripravi vedno enak zajtrk: belo kavo in kruh. Med tednom ji hrano vozijo iz osnovne šole, ob vikendih zanjo skrbijo nečaki. »Teta je pred kratkim padla in se malce poškodovala. K sreči se je vse izteklo dobro, od takrat pa je eden od nečakov za vsak slučaj ponoči vedno z njo. Sicer smo ji rojstni dan ob kosilu voščili v najožjem družinskem krogu,« nam je zaupal Toni.
Sprva so ji namignili, da naj bi jo peljali v eno izmed bližnjih vaških gostiln, a je Uka želela občutek pripadnosti, povezanosti in bližine z njimi podeliti 30 kilometrov dlje, na Škofljici, kjer ji je lani ob praznovanju 110-letnice voščilo več kot 50 duš. Tudi župan Tadej Malovrh ji je prišel stisnit roko, minulo soboto pa jo je v imenu vseh občanov in občinske uprave na domu objel zdajšnji župan Velikih Lašč Matjaž Hočevar.
Rada je plesala
Slavljenka se je spomnila svojih šolskih let pred prvo svetovno vojno in dejala, da je od nekdaj zelo rada plesala. »Na Turjaku me je ob 100-letnici na plesišče povabil takratni župan Anton Zakrajšek. Lahko bi rekla, da sva z lahkotnimi koraki opravila to nalogo,« se ji je zasmejalo.
85 nečakov, pranečakov in prapranečakov ima.
»S spoštovanjem zrem na vaša leta in na vse, kar ste že doživeli. Vsem nam ste zgled, dokazujete, da se vse da. Da se doživi tudi 111 let,« je bil župan Hočevar izjemno ponosen na najstarejšo občanko in seveda tudi najstarejšo v Sloveniji. »Bo držalo, da je ta naša razgibana pokrajina, ki ji pravijo tudi slovenske Atene, okolje trdoživih in pokončnih ljudi,« se je župan poslovil od Uke in njenih najbližjih ter ji zaželel zvrhan koš zdravja in snidenje ob letu osorej, če ne že prej.
»Zdravje mi dobro služi,« je dejala Uka, čeprav – se je malce pošalila – »v zadnjem času pri pomembnih opravilih, kot so branje in gledanje televizije, ne gre brez pripomočkov: očal in slušnega aparata.« Če ne bi bilo tistega padca pred kratkim, bi zdravnika skoraj pozabila. Proti koroni se ni cepila, sorodniki, pove Toni, ki so prejeli vse odmerke, pa so vsi po vrsti zboleli.
Ni se poročila
Uki so nemara nekaj prispevali še geni, saj je tudi mama dočakala visoko starost, 89 let, oče je šel med rajne sedem let prej. Ni bila poročena, saj, kot je dejala, v času, ko naj bi se ljubezen porajala, to je bilo med drugo svetovno vojno, za to ni bilo prave priložnosti. Vendar si tega, da si ni ustvarila družine, ni posebno gnala k srcu, saj so imeli sestre in bratje veliko otrok, s katerimi je preživela mnoge lepe trenutke. Njen sorodstveni krog, kot je dejal nečak Toni, zdaj šteje 85 pra-, prapra- in praprapranečakov in -nečakinj.
