Najstarejši olimpijec je dopolnil 100 let!
Marko Račič se je kot najstarejši še živeči slovenski atlet udeležil iger v Londonu 1948. Na olimpijado je moral odnesti slike Tita in Stalina, tam so jih potrgali.
Odpri galerijo
Tudi naša medijska hiša in posebno časopis Slovenske novice sta se mu poklonila z darilom. FOTO: Jože Suhadolnik
Obiskali smo ga na vrtu njegovega doma na Oražnovi. Dogovorili smo se za srečanje točno opoldne, ko je v sončnem vremenu že imel za sabo kratek sprehod po soseščini v družbi hčerke Mojce, pri kateri živi.
Dobro razpoložen se ne zmrduje nad omejitvami, ki jih terja epidemija novega koronavirusa: »Saj zame se ni spremenilo nič bistvenega. Moj dnevni urnik ostaja isti, v glavnem sem tako in tako doma. Zdaj pač praktično ni obiskov, pa tudi mesečna srečanja z nekdanjimi sodelavci iz Tivolija odpadejo do nadaljnjega. No, zdaj me na veliko klicarijo po telefonu in sprašujejo, kako bomo obeležili 100-letnico. Nič, vse skupaj bomo preložili na poznejši čas.«
Žlahtni letnik 1920, rojen v Adlešičih v Beli krajini, od otroških let pa tudi Ljubljančan, ima za sabo stoletje za pomnjenje. Še vedno je čil in bistrega uma, pronicljiv, natančen, vselej pripravljen na šalo ali kakšno anekdoto iz bogate športne kariere, ko je bil atlet, trener, sodnik, funkcionar, statistik, publicist, profesor športne vzgoje in koordinator na velikih športnih prireditvah. Tekmovalni vrhunec je dosegel na olimpijskih igrah v Londonu leta 1948 (v teku na 400 m je dosegel 22. čas), tja se je spet vrnil pod olimpijske kroge ob igrah 2012. »Gledali so me kot malo čudo,« se hudomušno spomni. Kaj bi šele rekli danes, osem let pozneje, ko je dopolnil stotico?
In recept za to dolgoživost? »Geni, samo geni,« odgovarja na kratko. Od njega ne boste slišali dolgih litanij o zdravi prehrani, dietah, nujnem gibanju, izogibanju slabim razvadam. »Praktično vsi v moji družini so bili ali so stari 90 let in več,« pripomni. Gospod Marko Račič živi zelo preprosto, lahko bi rekli, da prakticira kombinacijo športne in vojaške discipline, uživa v svojem strogo začrtanem urniku.
»Med deseto in enajsto zajtrkujem, kosilo imam ob dveh popoldne, večerjam pa po televizijskem dnevniku. Vmes grem na sprehod, veliko berem, časopis Delo vsak dan, saj sem vaš dolgoletni naročnik. Z dogajanjem doma in po svetu sem na tekočem tudi, ker spremljam informacije na TV in radiu. Še vedno pa se ukvarjam tudi s statistiko, to je ostal moj hobi.«
Seveda ne manjka anekdot v bogatem življenju olimpijca. Izpostavljamo zgolj tri. »Na višji gimnaziji sem se šolal za učitelja. Na učiteljišču nam niso dovolili, da bi bili člani športnih klubov, lahko pa smo bili člani Sokola. Tako sem na atletskih tekmovanjih uporabljal spremenjen priimek, samo obrnil sem svojega v Čičar. Leta 1940 sem bil izbran v reprezentanco za balkanske igre v Carigradu, na učiteljišču niso hoteli ugoditi prošnji kluba, da izostanem od pouka. Posredoval je takratni jugoslovanski minister za šport, znani slovenski politik Anton Korošec, pri katerem je uradoval profesor Drago Ulaga, ki mi je izdal potrdilo, da sem lahko odšel na tekmo, kjer sem osvojil zlato in srebrno kolajno. Na ljubljanskem kolodvoru nas je pričakalo nekaj ljudi, prejel sem šopek rož in to je vse.«
»Na olimpijske igre v London smo morali s sabo odnesti slike, plakate Tita in Stalina ter jih namestiti na stene v sobah, kjer smo bivali. To smo opravili še pred odhodom na prvi trening. Ko smo se vrnili, jih že ni bilo več. Gostitelji so jih medtem potrgali in nam dali jasno vedeti, da politika v nobeni obliki ne spada na olimpijske igre. Trenerji so ocenili, da je bolje, da opustim nastopa na 100 in 200 m, saj so bili temnopolti atleti nepremagljivi. Nastopil sem v teku na 400 m, izpadel sem v četrtfinalu, na koncu sem bil skupno na 22. mestu,« pripoveduje.
»Na višji vojni akademiji sem srečal Franja Tuđmana, ki je bil pozneje prvi mož športnega društva Partizan. Pri meni je bil na telovadbi, vodil sem tudi rekreacijo za višje oficirje. Tuđman je bil pozneje glavni kadrovik v generalštabu JLA, zato sem se pri njem pozanimal glede napredovanja, potem ko sem že opravil izpite za majorja, a se je postopek ustavil. Vse sem mu podrobno pojasnil, on pa je dejal: 'Odidi v generalštab k polkovniku Prodanoviću in mu vse povej tako kot meni.' Do napredovanja je prišlo v kratkem, Tuđman pa je leta 1955 vztrajal, da se še bolj vključim v delo pri Partizanu kot trener, funkcionar, statistik in sodnik,« se natančno kot strastni statistik spominja živahni in nasmejani Marko Račič. Še na mnoga leta!
Račič je bil večkratni državni prvak in rekorder v sprinterskih preizkušnjah. Foto: Osebni arhiv
Dobro razpoložen se ne zmrduje nad omejitvami, ki jih terja epidemija novega koronavirusa: »Saj zame se ni spremenilo nič bistvenega. Moj dnevni urnik ostaja isti, v glavnem sem tako in tako doma. Zdaj pač praktično ni obiskov, pa tudi mesečna srečanja z nekdanjimi sodelavci iz Tivolija odpadejo do nadaljnjega. No, zdaj me na veliko klicarijo po telefonu in sprašujejo, kako bomo obeležili 100-letnico. Nič, vse skupaj bomo preložili na poznejši čas.«
Vse je v genih
Žlahtni letnik 1920, rojen v Adlešičih v Beli krajini, od otroških let pa tudi Ljubljančan, ima za sabo stoletje za pomnjenje. Še vedno je čil in bistrega uma, pronicljiv, natančen, vselej pripravljen na šalo ali kakšno anekdoto iz bogate športne kariere, ko je bil atlet, trener, sodnik, funkcionar, statistik, publicist, profesor športne vzgoje in koordinator na velikih športnih prireditvah. Tekmovalni vrhunec je dosegel na olimpijskih igrah v Londonu leta 1948 (v teku na 400 m je dosegel 22. čas), tja se je spet vrnil pod olimpijske kroge ob igrah 2012. »Gledali so me kot malo čudo,« se hudomušno spomni. Kaj bi šele rekli danes, osem let pozneje, ko je dopolnil stotico?
Gledali so me kot malo čudo.
In recept za to dolgoživost? »Geni, samo geni,« odgovarja na kratko. Od njega ne boste slišali dolgih litanij o zdravi prehrani, dietah, nujnem gibanju, izogibanju slabim razvadam. »Praktično vsi v moji družini so bili ali so stari 90 let in več,« pripomni. Gospod Marko Račič živi zelo preprosto, lahko bi rekli, da prakticira kombinacijo športne in vojaške discipline, uživa v svojem strogo začrtanem urniku.
Na atletskih tekmovanjih je uporabljal spremenjen priimek, tako da je obrnil svojega v Čičar.
»Med deseto in enajsto zajtrkujem, kosilo imam ob dveh popoldne, večerjam pa po televizijskem dnevniku. Vmes grem na sprehod, veliko berem, časopis Delo vsak dan, saj sem vaš dolgoletni naročnik. Z dogajanjem doma in po svetu sem na tekočem tudi, ker spremljam informacije na TV in radiu. Še vedno pa se ukvarjam tudi s statistiko, to je ostal moj hobi.«
Za Čičarja se je zavzel sam minister
Seveda ne manjka anekdot v bogatem življenju olimpijca. Izpostavljamo zgolj tri. »Na višji gimnaziji sem se šolal za učitelja. Na učiteljišču nam niso dovolili, da bi bili člani športnih klubov, lahko pa smo bili člani Sokola. Tako sem na atletskih tekmovanjih uporabljal spremenjen priimek, samo obrnil sem svojega v Čičar. Leta 1940 sem bil izbran v reprezentanco za balkanske igre v Carigradu, na učiteljišču niso hoteli ugoditi prošnji kluba, da izostanem od pouka. Posredoval je takratni jugoslovanski minister za šport, znani slovenski politik Anton Korošec, pri katerem je uradoval profesor Drago Ulaga, ki mi je izdal potrdilo, da sem lahko odšel na tekmo, kjer sem osvojil zlato in srebrno kolajno. Na ljubljanskem kolodvoru nas je pričakalo nekaj ljudi, prejel sem šopek rož in to je vse.«
Na OI 1948 s Titom in Stalinom
»Na olimpijske igre v London smo morali s sabo odnesti slike, plakate Tita in Stalina ter jih namestiti na stene v sobah, kjer smo bivali. To smo opravili še pred odhodom na prvi trening. Ko smo se vrnili, jih že ni bilo več. Gostitelji so jih medtem potrgali in nam dali jasno vedeti, da politika v nobeni obliki ne spada na olimpijske igre. Trenerji so ocenili, da je bolje, da opustim nastopa na 100 in 200 m, saj so bili temnopolti atleti nepremagljivi. Nastopil sem v teku na 400 m, izpadel sem v četrtfinalu, na koncu sem bil skupno na 22. mestu,« pripoveduje.
je na olimpijadi v Londonu v teku na 400 m dosegel 22. čas.
»Na višji vojni akademiji sem srečal Franja Tuđmana, ki je bil pozneje prvi mož športnega društva Partizan. Pri meni je bil na telovadbi, vodil sem tudi rekreacijo za višje oficirje. Tuđman je bil pozneje glavni kadrovik v generalštabu JLA, zato sem se pri njem pozanimal glede napredovanja, potem ko sem že opravil izpite za majorja, a se je postopek ustavil. Vse sem mu podrobno pojasnil, on pa je dejal: 'Odidi v generalštab k polkovniku Prodanoviću in mu vse povej tako kot meni.' Do napredovanja je prišlo v kratkem, Tuđman pa je leta 1955 vztrajal, da se še bolj vključim v delo pri Partizanu kot trener, funkcionar, statistik in sodnik,« se natančno kot strastni statistik spominja živahni in nasmejani Marko Račič. Še na mnoga leta!
