Največja evropska mačka je rešena
Konec marca se je zaključil projekt Life Lynx, njegov namen pa je bil z doselitvami v Slovenijo in Hrvaško rešiti rise v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah pred ponovnim izumrtjem. Pred začetkom projekta je bilo v Sloveniji okoli 20 odraslih risov, danes, manj kot sedem let pozneje, jih je okoli 50. Največja evropska mačka je za zdaj rešena, za dolgoročno ohranitev pa bo nujno povezovanje dinarske in alpske populacije.
V okviru mednarodnega naravovarstvenega projekta so v letih 2019–2023 v Slovenijo in Hrvaško iz romunskih in slovaških Karpatov, kjer je najbližja vitalna populacija risov, doselili 18 živali; po šest v slovenske in hrvaške Dinaride ter v Alpe – na Pokljuko in Jelovico. Štirinajst risov se je vključilo v populacijo, kar pomeni, da so vzpostavili teritorije na območju, kjer so prisotni risi nasprotnega spola, in so bili tam prisotni v obdobju parjenja, pripoveduje koordinator projekta Rok Černe z Zavoda za gozdove Slovenije.
Štirje doseljeni risi so zabeleženi kot pogrešani, pri čemer pri enem, leta 2020 na Hrvaškem, obstaja sum na krivolov. Najdena je bila risova odtrgana in razbita ovratnica, s katero so raziskovalci spremljali njegovo gibanje. Zadevo so predali policiji, a odtlej se v preiskavi ni veliko premaknilo. Nezakonito je bila v Sloveniji ubita tudi risinja Neža, potomka prvega v projektu doseljenega risa Goruja, ob njenem truplu so našli strgano ovratnico in njeno kri.
Pri doseljenih risih so doslej zabeležili vsaj 30 mladičev. Najuspešnejši oče je Goru, ki je od doselitve v Slovenijo leta 2019 z domačo risinjo Tejo imel že pet legel. Postal je tudi dedek, saj imata mladiče že dve njegovi potomki. Ris, ki je bil videti zelo samozavesten že v karantenski obori v Romuniji, kjer je bival pred premestitvijo v Slovenijo, danes šteje že okoli deset let, kar je visoka starost za te živali; v naravi živijo namreč od deset do dvanajst let. Svoj teritorij je z Male Gore prestavil nekoliko bolj proti jugu, na Kočevski Rog, kjer ga spremljajo s fotopastmi.
20 = število odraslih risov še pred začetkom projekta. 30 = število mladičev, ki so jih zabeležili pri doseljenih risih. 40 = v slovenskem delu Dinaridov je danes dvakrat več risov. 50 = število risov po zaključku projekta Life Lynx.
Parjenje v sorodstvu
Uspešna je bila tudi doselitev v Alpe, ki je bila po besedah Černeta sicer najbolj tvegana. Tam so risi funkcionalno že izumrli, zato je bilo treba doseliti samce in samice. Pri slednjih projektni partnerji v Romuniji in na Slovaškem ob odlovih za doselitve v Dinaride najprej niso imeli sreče, ko je prišla na vrsto doselitev risov v Alpe, pa jim je uspelo v zabojne pasti ujeti tudi samice. Tako so na Jelovici in Pokljuki izpustili samce in samice skupaj. Na srečo so živali ostale skupaj in niso šle vsaka svojo pot, kar bi se lahko zgodilo. Pet risov je bilo vključenih v reprodukcijo, šesti, Lukaš, pa je zelo kmalu odšel v Karavanke in za njim se je izgubila vsaka sled. Zadnja lokacija, ki jo je poslala njegova ovratnica, je bila z avstrijske strani Karavank, v bližini slovenske meje.
V slovenskem delu Dinaridov je danes dvakrat več risov kot pred začetkom projekta, okoli 40 odraslih, v Alpah pa jih je deset. Preživetje risov, ki so potomci doseljenih, je večje kot preživetje potomcev domačih risov, zmanjšal pa se je tudi koeficient sokrvja, ki je največja grožnja našim risom.
»Povprečna stopnja parjenja v sorodstvu (sokrvje) se že bliža tisti, ki jo je populacija imela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se naši risi še uspešno krepili in širili,« je v sporočilu za javnost povedal Tomaž Skrbinšek z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Povprečna stopnja parjenja v sorodstvu se že bliža tisti, ki jo je populacija imela v 80. letih prejšnjega stoletja.
Po zadnjih projekcijah je torej preživetje risov pri nas v prihodnjih desetih do dvajsetih letih zagotovljeno, pove Černe, pozneje pa se zaradi izoliranosti lahko začne že spet povečevati parjenje v sorodstvu. To lahko preprečimo s povezavo dinarskega dela populacije z alpskim delom in vzpostavitvijo naravnega pretoka genov, pri čemer je velika ovira avtocesta Ljubljana–Koper, na kateri ni nobenega zelenega mostu, ki bi omogočal prehod živalim. Primorka je velika prepreka za rise: le ris Maks jo je doslej uspešno prečkal, vsi drugi so se pred njo ustavili.
Zeleni most čez avtocesto je resda predviden v okviru državnih prostorskih načrtov, kdaj se bodo dela začela, še ni znano.
Je pa enako pomembno za dolgoročno preživetje risov tudi njihovo sprejemanje pri ljudeh. Raziskovalci so celotno obdobje trajanja projekta ozaveščali različne javnosti o risih, s čimer so zagotovili njihovo visoko sprejemljivost. Raziskave kažejo, da so risom v povprečju naklonjene domala vse skupine prebivalstva v Sloveniji.
Opazna sprememba je bila samo v Italiji, kjer se je sprejemanje risov nekoliko zmanjšalo. V Italijo v bližino Trbiža so jih lani doselili pet, dva iz Romunije, dva iz Švice in enega iz Hrvaške. Bolj problematična je Avstrija, kjer je sprejemljivost za rise manjša.
18 so jih doselili v naše kraje.
