Največji hit mu je narekoval hudič
V Piranu pred dvema letoma niso imeli prevelike sreče z izvedbo projekta Tartini 250 ob četrt tisočletja od smrti velikega violinista in skladatelja Giuseppeja Tartinija. Velik del načrtovanega programa in akcij je žal odnesel pojav novega koronavirusa. A Tartini se vrača v Piran. Konec lanskega leta je namreč slovenska vlada razglasila Tartinijevo leto 2022, saj bo v začetku aprila minilo 330 let od njegovega rojstva.
Giuseppe Tartini se je rodil 8. aprila 1692 v Piranu, umrl pa 26. februarja 1770 v Padovi. Bil je eden največjih violinistov svoje dobe, izjemno priljubljen pa je bil tudi kot predklasični skladatelj in izviren glasbeni teoretik.
Oče Gian Antonio je bil firenškega rodu in je prišel v Piran najverjetneje zaradi trgovanja. Pozneje se je zaposlil kot javni pisar za odkup soli. Mati Caterina Zangrando je bila potomka ene najstarejših plemiških družin v Piranu. Tartini je prvo znanje nabiral v oratoriju očetov Filipinov v Piranu, pozneje pa so ga vpisali v kolegij v Kopru.
Verjetno je obiskoval tudi piransko akademijo I virtuosi, ki je združevala vse izobražene piranske meščane, da so na svojih srečanjih razpravljali o glasbi, umetnosti in literaturi. Oče je želel, da bi se posvetil duhovniškemu poklicu, a sina je nemirna narava gnala drugam. Študij je nadaljeval na pravni fakulteti univerze v Padovi. Po nevšečnostih zaradi poroke s škofovo nečakinjo je moral Padovo zapustiti.
Zatekel se je v Assisi, kjer je v tamkajšnjem samostanu intenzivno študiral violino in osnove kompozicije. Biografski podatki za nadaljnja leta so skopi: znano je, da je igral v raznih gledaliških orkestrih in nastopal kot solist, svojo violinsko igro pa je izboljševal tudi v Anconi.
Leta 1721 so ga povabili na mesto prvega violinista in koncertnega mojstra v baziliki sv. Antona v Padovi. Imenovan je bil brez predhodne avdicije, kar priča o velikem slovesu, ki ga je užival kot virtuoz. Leta 1728 je ustanovil slovito violinsko šolo La scuola delle nazioni. Učenci so vanjo prihajali iz raznih koncev Evrope, zato se je Tartinija prijel vzdevek glasbeni mojster narodov. Umrl je v Padovi 26. februarja 1770. Pokopan je v cerkvi sv. Katarine v Padovi. Na pročelju cerkve je vzidana tudi spominska plošča.
Zapustil je obsežen opus: okoli 130 koncertov, več kot 170 sonat za violino in tako dalje. Pisal je predvsem za violino. Njegovo najslavnejše delo je sonata Vražji trilček. Legenda pripoveduje, da se mu je v snu prikazal sam vrag, ki je igral na violino. Takoj ko se je prebudil, je melodijo zapisal. Tako naj bi nastala ena najbolj znanih in najzahtevnejših evropskih skladb za violino.
Posmrtna maska v rojstni hiši
Razglednico rojstnega mesta glasbenega genija najpogosteje krasi osrednji Tartinijev trg. Za njegovo panoramo je značilna župnijska cerkev sv. Jurija z visokim zvonikom, ki varuje sklop hiš starega mestnega jedra, katerega središče je Tartinijev trg čisto spodaj ob morju.
Na mestu trga, ki so ga po načrtih arhitekta Borisa Podrecce tlakovali z rezanim belim kamnom, je bil še pred manj kot 100 leti miren zalivček, mandrač ali notranje pristanišče za manjše ladje, jadrnice in ribiške čolne. Današnjo podobo je trg dobil v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1894 so mandrač zaradi smradu, nečistoče in zdravstveno-higienskih razlogov ter pomanjkanja prostora zasuli in tako je nastala prostorna tržna ploščad.
Njegovo najslavnejše delo je sonata Vražji trilček.
Pirančani so leta 1892 ob 200. obletnici rojstva želeli postaviti Tartiniju spomenik, vendar so se dela zavlekla, tako da so šele leta 1896na visok podstavek postavili bronasti kip glasbenega mojstra v nadnaravni velikosti. Spomenik je delo beneškega kiparja Antonia Dal Zotta. Če kip pobliže pogledamo, bomo na violini opazili napis avtorja umetnine, ki ga je posvetil svoji pokojni ženi Idi Lessiak Nayi Dal Zotto. Kipar je mojstra upodobil tako, da v levici drži violino, v desnici pa lok in se zamišljeno ozira proti svoji rojstni hiši, oddaljeni kakšnih deset metrov.
130
koncertov vsebuje njegov opus.
Tartinijeva hiša spada med najstarejše v Piranu. Mestne listine iz leta 1384 jo omenjajo kot gotsko stavbo Casa Pizagrua, nato Casa Zangrando. Pozneje so njeno zunanjost predelali v neoklasicističnem slogu. V njej se je rodil Giuseppe Tartini. V hiši je od leta 1946 sedež Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini in je namenjena kulturnim prireditvam in razstavam.
V prvem nadstropju je urejena Tartinijeva spominska soba s predmeti, ki jih je umetnik zapustil družini Tartini. Najzanimivejši eksponati so posmrtna maska, mojstrova violina, črtalnik, bakrorez z upodobitvijo Tartinijevih sanj in Tartinijev portret v olju. Med rokopisnim gradivom je najbolj zanimivo pismo slavni violinistki, Tartinijevi učenki Maddaleni Lombardini, v katerem razlaga pravila lokovne tehnike. Tartinijeva hiša je leta 2019 dočakala obsežno prenovo.
Učenci so prihajali iz vse Evrope, zato se ga je prijel vzdevek glasbeni mojster narodov.
V Piranu se tudi sicer med letom spominjajo slavnega skladatelja in violinista. Njegov priimek uporabljajo za vsakoletna kulturna priznanja, v Piranu imajo Gledališče Tartini, vsako leto prirejajo Tartinijev festival klasične glasbe. Ob izteku prvega meseca Tartinijevega leta pa na spletni strani občine Piran ne duha ne sluha o 330-letnem jubileju, ki naj bi ga slavili v njegovem rojstnem mestu.
