Največji pesnik v 420 sličicah

Izziv je bil izjemno velik, pravita avtorja, muzejska pedagoginja Magda Zore in akademski slikar Jože Trobec, ki sta po svoje imela veliko srečo, saj sta par tudi zasebno, torej ne le na ustvarjalnem področju. Magda je napisala besedilo, Jože je ustvaril sličice.

»Kot muzejska pedagoginja se, ker je v Gorenjskem muzeju prav Prešernov spominski muzej daleč najbolj obiskana lokacija, vsak dan srečujem z izzivom, kako osnovnošolcem približati Prešerna. Zakaj strip? V zadnjih letih je postal biografski strip po vsem svetu zelo priljubljen, tako da je ideja o tem stripu nastala zelo enostavno,« pravi avtorica besedila.

Magda Zore dodaja, da je strip sproščen, poljuden žanr: »Prva težava, ki sem jo morala rešiti v svoji glavi, preden sem položila prve besede v usta našega pesnika, je bilo prehudo strahospoštovanje, ki mi je nekako zavezalo jezik. Pa sem se bila prisiljena sprostiti in mi je uspelo. Strip o Prešernu naj bi imel tudi didaktično poslanstvo. Že pred mnogimi leti sem imela po tisočih vodenjih šolarjev po Prešernovem spominskem muzeju občutek, da o njem vem vse, pa ni tako. Spet sem vzela v roke Slodnjakov roman Neiztrohnjeno srce pa Mušičeve zbrane spomine sodobnikov in drugo literaturo, da o večerih, ko sva namesto kake kriminalke gledala nadaljevanko o Prešernu, sploh ne govorim.«

In kako je avtorico besedila in slikarja zaposlovalo delo? Sta si vzela vsak po osem delovnih ur ali se je ta čas mogoče tudi podaljšal? »Zjutraj okrog osme ure sva že pridno delala,« pojasni Zoretova. »Za kosilo sva si vzela odmor, jaz nekaj prej kot Jože, ker sem morala še skuhati. Popoldan sva delo nadaljevala. Imela pa sva nekoliko različen ritem; Jože je najbolj intenziven v dopoldanskem času, nikoli ne riše zvečer, jaz pa sem v večernih urah prebirala literaturo o Prešernu in pripravljala zgodbo oziroma besedilo.«
 

Podobe minulega časa

Seveda je v pripravi Stripa o Prešernu kdaj pa kdaj nastal tudi spor. »Največji problem predstavlja to, koliko svobode si lahko vzameva. Moje vodilo je, da naj bi strip bil tudi učni pripomoček za učence, kar seveda pomeni omejitev svobode. Risba naj bi prikazovala čim bolj pravo podobo tistega časa. Tako je nastalo mnogo vprašanj, ki jih je bilo nujno treba rešiti: kako so bili oblečeni gorenjski kmetje okrog leta 1800, kako ljubljanski meščani v 30. letih 19. stoletja, kakšne so bile vprege, arhitektura … Bila sva v času, ko je Prešeren prišel v Ribnico. Kakšna je bila tedaj Ribnica?

Ugotovila sva, da je bil prav v tistem letu (1810) zgrajen ribniški most, cerkveni zvonik pa je bil tedaj drugačen, kot je danes. Takšnih dilem in vprašanj je bilo nešteto.« In smo radovedni še naprej, saj se ni tako lahko postaviti čisto na začetek 19. stoletja. »Na primer streha,« nas opozori Zoretova. »Do požara je bila slamnata, Jože pa je narisal današnjo. Ker je bila Vrba na Gorenjskem 3. decembra 1800 verjetno zasnežena, sva to težavo enostavno rešila. Kakšen plašč je nosil oče Šimen? Jože mu je sprva narisal hlače do tal, ki so jih nosili šele dobri dve desetletji pozneje, pa še to samo meščanski gospodje! Ne, Mina doma rute ni imela zavezane spredaj, tako je bilo samo, ko je šla od doma. Popravek: ruto narisati zavezano zadaj.«


Verjetno je z zgodbo, ki jo uokvirja strip, težko prikazati življenje in delo dr. Franceta Prešerna. »Življenjska zgodba je pravzaprav zelo jasna in do potankosti raziskana. Velik poudarek naj bi bil na pesnjenju, v to zgodbo sva želela vplesti vse okoliščine nastanka posameznih pesmi, pri čemer pa mora strip ohraniti za ta žanr nujno lahkotnost in berljivost. To je bil največji izziv pri nastajanju stripa.«
 

Kot bi padel z Lune

Pred vsako obletnico Prešernovega rojstva ali smrti se znova in znova pojavljajo dileme o njegovem videzu. Poznamo sto in eno pesnikovo podobo, tiste prave pa ni. Torej, kakšen bo France Prešeren v likovni podobi Jožeta Trobca? Pa tudi sicer: kako bo videti strip – bo resen ali bolj usmerjen v karikaturo? »Za najbolj avtentičen portret velja Goldensteinov, ki je bil naslikan kmalu po pesnikovi smrti,« nam je povedala Magda Zore. »Imamo kar nekaj opisov Prešernovega videza, kot so se ga spominjali sodobniki, tudi ti so v veliko pomoč. Seveda pa ga v stripu spremljamo od zgodnjih otroških let dalje, tako mu je treba dati tudi podobo dečka, mladeniča. Tukaj je na voljo veliko ustvarjalne svobode. Nikakor pa to ne gre v smer karikature.«


Drugi sodelavec stripa Jože Trobec pravi, da mu je strip zelo všeč in da ga je vedno privlačil: »Zaradi tega sem želel na likovni akademiji diplomirati iz stripa. Žal so me pred dobrimi štirimi desetletji gledali, kot da bi padel z Lune. No, vsaj za teoretični del diplome so popustili, v praktičnim delu pa ne. Povedati moram, da strip zahteva veliko časa. Zdaj si ga končno lahko vzamem. Po Basnih v stripu, ki so izšle lani, in Stripu o Prešernu, ki je tik pred izidom, že iščem nov navdih.«