POKOPAN NA STREHI SVETA
Najvišji slovenski grob: Rusi na Everestu pokopali Slovenca
Marko Lihteneker zdaj pietetno pokrit v najvišjem slovenskem grobu, na 8800 metrih. To ni več alpinizem, ampak turizem: samo 16. maja na streho sveta stopilo 395 ljudi.
Odpri galerijo
Marko Lihteneker je splezal na Everest, ko je bil to še alpinizem. FOTO: družinski arhiv
LJUBLJANA – Ena najbolj smrtonosnih sezon v zgodovini najvišjega vrha na svetu je na vrhuncu. Že od prejšnjega tedna naprej z območja Mount Everesta prihajajo alarmantna opozorila o neverjetnih zastojih v tako imenovani coni smrti, ko se tudi po več sto ljudi naenkrat poskuša povzpeti na streho sveta. Neslavni rekord se je zgodil 16. maja, ko je na vrh v enem dnevu stopilo kar 395 ljudi!
Žal ta izjemna množica na višini nad 8000 metrov zaradi pomanjkanja kisika in mraza pomeni hudo nevarnost. V samo desetih dneh je na poti na vrh ali z njega umrlo kar 11 ljudi. Everest je v vseh letih zahteval že skoraj 400 žrtev. S teh višin je njihova trupla nemogoče odnesti v dolino, zato jih je vsaj 250 za vedno ostalo na gori, v svetu večnega snega in ledu.
V nekih drugih časih, ko je bil vzpon na Everest še alpinizem in ne turizem, je tik pod vrhom strehe sveta ostal tudi slovenski alpinist Marko Lihteneker iz Šoštanja. Bil je član ruske komercialne odprave 7 Summits Club, odličen alpinist, gorski reševalec in tekmovalni turni smučar. Na vrh je priplezal z lastnimi močmi, skupaj z alpinistom Vikijem Mlinarjem.
Vodja ruske odprave Aleksander Abramov je za oba Slovenca dejal, da sta najmočnejši del odprave. V soboto, 21. maja 2005, je 45-letni Marko med sestopom omagal tik pod vrhom, na višini 8800 metrov. Nikoli ne bomo izvedeli, kaj mu je preprečilo, da bi nadaljeval pot v dolino, po vsej verjetnosti mu je odpovedal ventil na jeklenki s kisikom.
Dolgih 12 let je njegovo truplo ležalo tik ob poti na vrh, še vpeto v varovalne vrvi, dokler ga niso člani ruske odprave 7 Summits Club pred dvema letoma pietetno pokrili z belo plahto in ga vsaj umaknili pred pogledi množice novodobnih osvajalcev Everesta.
Med člani odprave je bil tudi Oleg Savčenko, sicer nekdanji poslanec ruskega parlamenta, in ta je pozneje povedal, da so s tem izpolnili obljubo, da bodo poskusili narediti vse, da ga bodo čim bolj zaščitili. »Grozljivo je videti trupla ljudi ob poti, ki tam ležijo že 20 ali več let z istim izrazom na obrazu, kot so ga imeli ob svoji smrti. Ponosen sem, da nam je uspelo prekriti slovenskega alpinista, in še posebno hvaležen za pomoč obema šerpama, ki sta pomagala kljub temu, da jima vera ne dovoljuje, da bi se dotikala mrtvih teles,« je objavil na spletni strani 7SummitsClub.com.
Štirinajst let po tem, ko je Marko Lihteneker za vedno ostal na Everestu, povprašamo njegovo vdovo Marijano Lihteneker, s kakšnimi občutki je sprejela novico, da so Rusi njenega moža vsaj malo zaščitili pred pogledi mimoidočih.
»Seveda je želja vsakega svojca, da se dostojno poslovi od pokojnika. Žal je bilo v našem primeru to zelo težko. Za gesto Rusov sicer sploh nismo vedeli in nam jo je sporočil urednik portala Gore in ljudje Franci Savenc. So nam pa takrat, torej leta 2005, na agenciji zagotovili, da se bodo nekako potrudili, da bi ga vsaj nekoliko umaknili od pogledov. Gesta je zelo lepa, a ko sem izvedela zanjo, nekako nisem vedela, kaj bi z novico. Mi smo se od Marka že poslovili, ko smo bili pred leti skupaj pod Everestom in na Kalapatarju postavili čorten (budistični kamniti stolp, op. p.). Vanj smo postavili vgraviran kamen izpod Markove domače gore Smrekovec, ki smo ga nosili od prijatelja do prijatelja, ter ga nato simbolično pustili pod Everestom,« pripoveduje Marijana.
Od tega simboličnega pokopa lahko družina normalno živi naprej, še pripoveduje, predvsem Markova sin in hči. »Od takrat mi na našega Marka ne gledamo več kot na truplo. Na Everestu ni več Marko, on se je že zdavnaj reinkarniral. Od pokojnika se je treba nekako posloviti in storiti neko simbolno dejanje, če ne, te smrt spremlja še naprej. Meni se je dolga leta sanjalo, da bi vsaj padlo najmanj dva metra snega, da bi Marka pokrilo. Zdelo se mi je, da si vsako živo bitje zasluži dostojen pokop in ne leži zunaj,« se spominja.
Pri tem Marijana Lihteneker tudi pove, da sedanjega dogajanja na Everestu ne spremlja, saj je na neki način ne zanima več. Množic, ki brez pravih alpinističnih izkušenj derejo na vrh Everesta, ne obsoja, krivdo za dogajanje pa pripisuje agencijam, ki takšno gorništvo oglašujejo in promovirajo.
»Ta svet se pač tako vrti in vsakdo išče svojo srečo in živi svoje sanje. Dogajanje na Everestu je odsev današnje potrošniške družbe, pri tem pa je Nepal v preveliki želji po zaslužku izgubil kompas za to, kaj je prav in kaj ne. Ljudje v tej instantni družbi velikokrat gredo čez svoje sposobnosti, predvsem jih veliko nima odnosa niti do narave niti do ljudi. Teh, ki rinejo gor, ne obsojam, se pa seveda s takim početjem ne strinjam. Moram pa priznati, da me je Himalaja čisto očarala, in če bo še priložnost, bom z največjim veseljem in strastjo odšla v kakšno oddaljeno dolino, pod gore, ki niso tako opevane kot Everest, vendar veliko bolj osamljene in tihe. Med temi vrhovi se resnično počutiš zelo ponižnega in pomirjenega.«
Rusi so Markovo truplo zaščitili pred pogledi stotin mimoidočih. FOTO: 7 SummitsClub.com
Žal ta izjemna množica na višini nad 8000 metrov zaradi pomanjkanja kisika in mraza pomeni hudo nevarnost. V samo desetih dneh je na poti na vrh ali z njega umrlo kar 11 ljudi. Everest je v vseh letih zahteval že skoraj 400 žrtev. S teh višin je njihova trupla nemogoče odnesti v dolino, zato jih je vsaj 250 za vedno ostalo na gori, v svetu večnega snega in ledu.
Najvišji slovenski grob
V nekih drugih časih, ko je bil vzpon na Everest še alpinizem in ne turizem, je tik pod vrhom strehe sveta ostal tudi slovenski alpinist Marko Lihteneker iz Šoštanja. Bil je član ruske komercialne odprave 7 Summits Club, odličen alpinist, gorski reševalec in tekmovalni turni smučar. Na vrh je priplezal z lastnimi močmi, skupaj z alpinistom Vikijem Mlinarjem.
Vodja ruske odprave Aleksander Abramov je za oba Slovenca dejal, da sta najmočnejši del odprave. V soboto, 21. maja 2005, je 45-letni Marko med sestopom omagal tik pod vrhom, na višini 8800 metrov. Nikoli ne bomo izvedeli, kaj mu je preprečilo, da bi nadaljeval pot v dolino, po vsej verjetnosti mu je odpovedal ventil na jeklenki s kisikom.
Oleg Savčenko in šerpa, ki sta zaščitila truplo pred pogledi množice. FOTO: 7 SummitsClub.com
Dolgih 12 let je njegovo truplo ležalo tik ob poti na vrh, še vpeto v varovalne vrvi, dokler ga niso člani ruske odprave 7 Summits Club pred dvema letoma pietetno pokrili z belo plahto in ga vsaj umaknili pred pogledi množice novodobnih osvajalcev Everesta.
Med člani odprave je bil tudi Oleg Savčenko, sicer nekdanji poslanec ruskega parlamenta, in ta je pozneje povedal, da so s tem izpolnili obljubo, da bodo poskusili narediti vse, da ga bodo čim bolj zaščitili. »Grozljivo je videti trupla ljudi ob poti, ki tam ležijo že 20 ali več let z istim izrazom na obrazu, kot so ga imeli ob svoji smrti. Ponosen sem, da nam je uspelo prekriti slovenskega alpinista, in še posebno hvaležen za pomoč obema šerpama, ki sta pomagala kljub temu, da jima vera ne dovoljuje, da bi se dotikala mrtvih teles,« je objavil na spletni strani 7SummitsClub.com.
Družina je šla pod Everest
Štirinajst let po tem, ko je Marko Lihteneker za vedno ostal na Everestu, povprašamo njegovo vdovo Marijano Lihteneker, s kakšnimi občutki je sprejela novico, da so Rusi njenega moža vsaj malo zaščitili pred pogledi mimoidočih.
Markova družina se je od njega simbolično poslovila leta pozneje, ko so se žena in otroka podali pod Everest. FOTO: družinski arhiv
»Seveda je želja vsakega svojca, da se dostojno poslovi od pokojnika. Žal je bilo v našem primeru to zelo težko. Za gesto Rusov sicer sploh nismo vedeli in nam jo je sporočil urednik portala Gore in ljudje Franci Savenc. So nam pa takrat, torej leta 2005, na agenciji zagotovili, da se bodo nekako potrudili, da bi ga vsaj nekoliko umaknili od pogledov. Gesta je zelo lepa, a ko sem izvedela zanjo, nekako nisem vedela, kaj bi z novico. Mi smo se od Marka že poslovili, ko smo bili pred leti skupaj pod Everestom in na Kalapatarju postavili čorten (budistični kamniti stolp, op. p.). Vanj smo postavili vgraviran kamen izpod Markove domače gore Smrekovec, ki smo ga nosili od prijatelja do prijatelja, ter ga nato simbolično pustili pod Everestom,« pripoveduje Marijana.
11
alpinistov je umrlo v letošnjih desetih dneh.
alpinistov je umrlo v letošnjih desetih dneh.
Od tega simboličnega pokopa lahko družina normalno živi naprej, še pripoveduje, predvsem Markova sin in hči. »Od takrat mi na našega Marka ne gledamo več kot na truplo. Na Everestu ni več Marko, on se je že zdavnaj reinkarniral. Od pokojnika se je treba nekako posloviti in storiti neko simbolno dejanje, če ne, te smrt spremlja še naprej. Meni se je dolga leta sanjalo, da bi vsaj padlo najmanj dva metra snega, da bi Marka pokrilo. Zdelo se mi je, da si vsako živo bitje zasluži dostojen pokop in ne leži zunaj,« se spominja.
Izgubili kompas
Pri tem Marijana Lihteneker tudi pove, da sedanjega dogajanja na Everestu ne spremlja, saj je na neki način ne zanima več. Množic, ki brez pravih alpinističnih izkušenj derejo na vrh Everesta, ne obsoja, krivdo za dogajanje pa pripisuje agencijam, ki takšno gorništvo oglašujejo in promovirajo.
Jama Zeleni čevljiPoleg Marka Lihtenekerja so člani odprave 7 Summits Club pietetno pokopali tudi indijskega alpinista Tsewnaga Paljorja, ki je na višini 8500 omagal že leta 1996 in je kar dve desetletji služil kot markacija. Ker je imel na sebi zelene alpinistične čevlje in je ležal v votlini dobesedno tik ob poti, so ta del poti poimenovali Green Boots Cave, torej jama Zeleni čevlji. Njegovo truplo so obložili s kamni, tako da se ga ne vidi več, Oleg Savčenko pa je ob pokopu vsem naskakovalcem Everesta položil na dušo, naj za navigacijo ne uporabljajo ljudi.
»Ta svet se pač tako vrti in vsakdo išče svojo srečo in živi svoje sanje. Dogajanje na Everestu je odsev današnje potrošniške družbe, pri tem pa je Nepal v preveliki želji po zaslužku izgubil kompas za to, kaj je prav in kaj ne. Ljudje v tej instantni družbi velikokrat gredo čez svoje sposobnosti, predvsem jih veliko nima odnosa niti do narave niti do ljudi. Teh, ki rinejo gor, ne obsojam, se pa seveda s takim početjem ne strinjam. Moram pa priznati, da me je Himalaja čisto očarala, in če bo še priložnost, bom z največjim veseljem in strastjo odšla v kakšno oddaljeno dolino, pod gore, ki niso tako opevane kot Everest, vendar veliko bolj osamljene in tihe. Med temi vrhovi se resnično počutiš zelo ponižnega in pomirjenega.«
