Nakit je zdravil in vlival kozmično moč

Stebriščna dvorana kranjske mestne hiše je v torek postala velika zakladnica nakita, ki ga hrani pet muzejev: Muzej mesta Beograd in štirje slovenski, poleg Gorenjskega še Tolminski muzej, Pokrajinski muzej Koper in Posavski muzej Brežice. Razstavo so namenili nakitu in dediščini, ki je, kot smo lahko izvedeli, naš najdragocenejši nakit. V sklopu imenitne gostujoče dediščine arheološkega nakita so predstavili tudi nove najdbe z Lajha. Večina je prvič na ogled, nekatere pa so predstavljene s sodobno tehnologijo in ob pomoči odličnega tehniškega znanja mladih arheologov.

Del osebnosti

V letu kulturne dediščine je pet muzejev povezal blišč arheološke dediščine in zdaj inovativno in ustvarjalno povezujejo preteklost z zgodbami in znanjem mlade generacije. »Nakit je bil nekoč izdelan po naročilu, po meri naročnika, v skladu z njegovim družbenim statusom, spolom, stanom in okusom,« je povedala ddr. Verena Perko iz Gorenjskega muzeja. »Varoval je pred zlimi duhovi ter vlival skrivnostne kozmične moči ali zdravil. Nikoli ni bil le okras, kot dandanašnji sklepamo po brezosebnem, pogosto tudi brezokusnem industrijskem izdelku.


Bil je, podobno kot danes, skrbno izbran tatu, del osebnosti. Tudi to sporočilo je zaobjeto v razstavljenih kosih, večinoma odkritih v grobovih. Od njega se umrli niso ločili niti po smrti, spremljal jih je v onstranstvo, kar potrjuje, da je nakit nekaj osebnega, neločljivo povezanega z lastnikom in svetom njegovih duhovnih vrednot. Pripadnost, niti ne nujno tudi lastništvo, pa ne preneha s smrtjo. Nakit je bil človekova intimna, največkrat neubesedena komunikacija z okoljem. Bil je osebna nota in izraz, ki je omogočil preseči čas življenja in prestopiti bregove smrti; podobno kot je presežna najgloblja bit človeka samega.«


To je tudi najpomembnejše sporočilo pričujoče razstave, dodaja Perkova: »Dediščina je najdragocenejši okras posameznega naroda in hkrati vsega človeštva. V njej je zapisana vsa raznorodnost našega znanja in raznovrstnost naših vrednot. Povezuje nas, ločuje in odlikuje. Uči nas o koreninah dobrega in zla. Uči nas sporazumevanja in spoštovanja drugačnosti. Toda le tedaj, ko ponotranjimo njene resnične vrednote in dovolimo, da nas presežejo. Dediščina nas uči čuditi se in občudovati, ljubiti in se spominjati – z veseljem, a tudi s katarzičnim obžalovanjem.«

Kdo je kaj nosil

Dr. Slavica Krunić iz Muzeja mesta Beograd je povedala, da so za razstavo v Kranju izbrali nakit iz železne dobe, iz obdobja rimskega imperija in selitve narodov. »To so tri obdobja, v katera so bili zajeti vsi evropski narodi. Vsi smo bili nekoč pod Kelti, tako Slovenci kot Hrvati in Srbi. Imeli so svojo materialno kulturo, prav tako pozneje Rimljani, ki so prišli na ta območja, in zgodba se je ponovila ob selitvi narodov. Vsak muzej, ki sodeluje na razstavi, je želel pokazati, da je bila materialna kultura na vseh območjih enotna in enkratna. Njen del je seveda nakit,« pravi Krunićeva.

Sogovornica pravi, da je za arheologe pomembno prav vse, kar najdejo pod površjem: »Košček keramike ima svojo zgodbo o kulturi, trgovini, gospodarskem razvoju, blaginji in končno, če hočete, tudi o vojnah nekdanjih časov. Nakit je preprosto čudovit, iz posameznih kosov lahko prepoznamo, kako so živeli v določenem obdobju, in veliko izvemo o konkretnih ljudeh, ki so ga nosili – tako ženske kot moški. Aristokrati so nosili zlatega, medtem ko so preprostejši ljudje imeli bronasti ali celo samo železni nakit, na primer fibule ali prstane, morda ogrlice iz steklenih kroglic in podobno.«


Ko se je izteklo življenje, je nakit s pokojnikom romal pod zemljo, in hkrati se nakit, v rimskem obdobju na primer, pojavi že na začetku življenja, pojasni dr. Krunićeva: »Ko se je rodil otrok, je od botrov dobil določene kose, prav tako so mu jih darovali člani družine in prijatelji, in ta nakit ga je spremljal vse življenje. Dekleta, ki so bila tik pred poroko, so v dar od bodočih mož dobivale prstane, zapestnice in še kaj. Pomembno vrednost imajo sporočila za srečo, za prijateljstvo in zdravje. To so besedila v latinskem jeziku, ki jih največkrat najdemo na robu prstana.«