KAMEN V REKI
Namesto ribe ujel rimski nagrobnik
Kako je kamen, star 2000 let, zašel v Savo, ni jasno. Lucij Arelij Jukund ga je postavil svoji 12-letni hčerki.
Odpri galerijo
Zbiranje prvih podatkov FOTOGRAFIJE: ZVKDS Kranj
LJUBLJANA – Kranjski poklicni gasilci so v četrtek, 22. novembra lani, imeli prav posebno nalogo, saj so morali iz Save dvigniti skoraj dva tisoč let star rimskodobni nagrobnik. Nekaj dni pred tem ga je med ribolovom opazil ribič Jure Meden, tudi predsednik Ribiške družine Kranj, in o najdbi takoj obvestil kranjsko enoto Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine.
Nagrobni kamen so po uspešnem dvigu odpeljali v Restavratorski center ZVKD v Ljubljano, kjer so na oddelku za kamen začeli natančen pregled njegovega stanja. Več o tej nenavadni in zanimivi najdbi je za Slovenske novice spregovorila doktorica arheoloških znanosti Anja Ragolič z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. »Ne da se reči, kako dolgo je kamen ležal v Savi,« pravi arheologinja. »Po besedah najditelja Jureta Medena je kamen na kraj odkritja prišel tako rekoč tik pred zdajci. Meden je v prostem času tudi ribič, predsednik Ribiške družine Kranj, in kraj odkritja je njegova priljubljena točka ribolova. Zatorej domnevamo, da kamen na tem kraju ni dolgo ležal, ampak ga je tja voda prinesla šele 17. novembra 2018 ali kakšen dan prej.«
Po vdolbini na vrhu nagrobnika bi lahko sklepali, da je imel nad napisom še en del, morda kip? »Običajno vdolbine na vrhu nagrobnika govorijo o dodatni konstrukciji, ki je stala nad kamnom,« odgovarja Ragoličeva. »Spomenik z napisom in vrhnji del je med seboj povezoval kovinski člen. Pri počastitvenih napisih, postavljenih pomembnim osebam v mestu, in pri votivnih spomenikih bogovom domnevamo, da je nad glavnim kamnom stala upodobitev osebe oziroma božanstva, za katero je bil spomenik oziroma oltar postavljen. Žal pa v Sloveniji ni ohranjen noben primer, kjer bi se takšna zgornja konstrukcija ohranila, saj so kipe, ki so bili najpogosteje bronasti, pozneje zaradi ponovne uporabe kovine pretopili. Možno je, da je kip krasil tudi nagrobnik, odkrit v Savi, čeprav gre za nagrobni napis osvobojenke, deklice nižjega stanu. Morda pa je bila na nagrobnik pritrjena kakšna posoda za opravljanje pitne daritve v času rimskih praznikov, kot so npr. parentalije, devetdnevni praznik mrtvih, ko so Rimljani duhovom umrlih prednikov med recitiranjem obrednih obrazcev darovali cvetlice in pitne daritve.«
Zanima nas še, ali je že možno določiti, od kod je ta nagrobnik in kako je zašel v Savo. »Od kod je kamen prišel v Savo, je težko reči, ampak vsekakor je moral stati v bližini reke oziroma je bil sekundarno uporabljen za utrditev nabrežja,« pojasni sogovornica. »Glede na izlizanost oziroma ohranjenost spomenika je ta stal z napisnim poljem v zemlji, saj je to edina ploskev, ki ni izlizana od vode. Prav tako ni izlizan vrhnji del spomenika, kjer je ohranjena že omenjena vdolbina.«
Za zdaj geološke analize še niso bile opravljene. Voda je spomeniku vsekakor bolj škodila kot koristila, saj je kamen, ki je bil sicer kvadraste oblike, danes že skoraj ovalen. Nepoškodovana je ostala samo tista ploskev, ki ni bila v vodi oziroma je bila vstavljena v obrežje ali je molela zunaj vode. Na teh mestih je kamen manj ali celo nepoškodovan.
Ali je znana starost nagrobnika in kaj v bistvu sporoča napis?
»Na nagrobniku piše, da je spomenik postavil Lucij Arelij Jukund (L. Arrelius Iucundus), Lucijev osvobojenec, svoji 12-letni hčeri Areliji Argolidi (Arrelia Argolis),« pravi dr. Anja Ragolič. »Žal na nagrobniku nimamo jasnih znakov (datacijsko oprejemljivih formulacij, upodobitev, gentilnih oziroma družinskih imen cesarjev ipd.), po katerih bi lahko spomenik z večjo gotovostjo umestili v neko stoletje. Naslonimo se lahko samo na obliko črk. Te so, v primerjavi s poznejšimi stoletji, predvsem pozno antiko, vklesane globoko in enakomerno, kar bi govorilo bolj za 1. stoletje kot za poznejši čas. Ali je takšna datacija pravilna, pa je tudi po obliki črk težko reči, saj se te, podobno kot pri današnji pisavi, lahko od spomenika do spomenika razlikujejo, na izvedbo napisa pa sta vsekakor vplivali tudi izkušenost in spretnost klesarja.«
Nagrobnike so postavljali, kot je v navadi še danes, vsem ljudem, ne glede na status posameznika, še pove Ragoličeva: »Otrokom so postavljali nagrobnike starši, staršem otroci, mož ženi in seveda žena možu, osvobojencem in sužnjem gospodarji ali sosužnji oziroma soosvobojenci, vojakom družinski člani ali njihovi kolegi v vojski itd. Po rimskem pravu je bilo prepovedano pokopavati znotraj mesta. Grobovi so zato ležali zunaj mestnega obzidja, običajno ob glavnih cestah, ki so vodile v mesto. Tujec je tako že po nagrobnikih dobil predstavo, katere in kako premožne družine so v mestu živele.«
Nagrobnik je imel še nadgradnjo.
Nagrobni kamen so po uspešnem dvigu odpeljali v Restavratorski center ZVKD v Ljubljano, kjer so na oddelku za kamen začeli natančen pregled njegovega stanja. Več o tej nenavadni in zanimivi najdbi je za Slovenske novice spregovorila doktorica arheoloških znanosti Anja Ragolič z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. »Ne da se reči, kako dolgo je kamen ležal v Savi,« pravi arheologinja. »Po besedah najditelja Jureta Medena je kamen na kraj odkritja prišel tako rekoč tik pred zdajci. Meden je v prostem času tudi ribič, predsednik Ribiške družine Kranj, in kraj odkritja je njegova priljubljena točka ribolova. Zatorej domnevamo, da kamen na tem kraju ni dolgo ležal, ampak ga je tja voda prinesla šele 17. novembra 2018 ali kakšen dan prej.«
Iz reke so ga rešili kranjski poklicni gasilci.
Po vdolbini na vrhu nagrobnika bi lahko sklepali, da je imel nad napisom še en del, morda kip? »Običajno vdolbine na vrhu nagrobnika govorijo o dodatni konstrukciji, ki je stala nad kamnom,« odgovarja Ragoličeva. »Spomenik z napisom in vrhnji del je med seboj povezoval kovinski člen. Pri počastitvenih napisih, postavljenih pomembnim osebam v mestu, in pri votivnih spomenikih bogovom domnevamo, da je nad glavnim kamnom stala upodobitev osebe oziroma božanstva, za katero je bil spomenik oziroma oltar postavljen. Žal pa v Sloveniji ni ohranjen noben primer, kjer bi se takšna zgornja konstrukcija ohranila, saj so kipe, ki so bili najpogosteje bronasti, pozneje zaradi ponovne uporabe kovine pretopili. Možno je, da je kip krasil tudi nagrobnik, odkrit v Savi, čeprav gre za nagrobni napis osvobojenke, deklice nižjega stanu. Morda pa je bila na nagrobnik pritrjena kakšna posoda za opravljanje pitne daritve v času rimskih praznikov, kot so npr. parentalije, devetdnevni praznik mrtvih, ko so Rimljani duhovom umrlih prednikov med recitiranjem obrednih obrazcev darovali cvetlice in pitne daritve.«
Prvo čiščenje nagrobnika
Zanima nas še, ali je že možno določiti, od kod je ta nagrobnik in kako je zašel v Savo. »Od kod je kamen prišel v Savo, je težko reči, ampak vsekakor je moral stati v bližini reke oziroma je bil sekundarno uporabljen za utrditev nabrežja,« pojasni sogovornica. »Glede na izlizanost oziroma ohranjenost spomenika je ta stal z napisnim poljem v zemlji, saj je to edina ploskev, ki ni izlizana od vode. Prav tako ni izlizan vrhnji del spomenika, kjer je ohranjena že omenjena vdolbina.«
Trenutno je spravljen v Restavratorskem centru v Ljubljani.
Za zdaj geološke analize še niso bile opravljene. Voda je spomeniku vsekakor bolj škodila kot koristila, saj je kamen, ki je bil sicer kvadraste oblike, danes že skoraj ovalen. Nepoškodovana je ostala samo tista ploskev, ki ni bila v vodi oziroma je bila vstavljena v obrežje ali je molela zunaj vode. Na teh mestih je kamen manj ali celo nepoškodovan.
Ali je znana starost nagrobnika in kaj v bistvu sporoča napis?
Izjemna najdbaNagrobnik je trenutno spravljen v Restavratorskem centru v Ljubljani, kjer čaka na dodatne analize in konservatorske posege. Po končani obdelavi pa bo shranjen v Gorenjskem muzeju Kranj. »Napisni kamen za Arelijo Argolido iz Save je vsekakor izjemna najdba, saj je spomenik edini ohranjen nagrobnik z napisom iz Kranja!« je sklenila dr. Anja Ragolič.
»Na nagrobniku piše, da je spomenik postavil Lucij Arelij Jukund (L. Arrelius Iucundus), Lucijev osvobojenec, svoji 12-letni hčeri Areliji Argolidi (Arrelia Argolis),« pravi dr. Anja Ragolič. »Žal na nagrobniku nimamo jasnih znakov (datacijsko oprejemljivih formulacij, upodobitev, gentilnih oziroma družinskih imen cesarjev ipd.), po katerih bi lahko spomenik z večjo gotovostjo umestili v neko stoletje. Naslonimo se lahko samo na obliko črk. Te so, v primerjavi s poznejšimi stoletji, predvsem pozno antiko, vklesane globoko in enakomerno, kar bi govorilo bolj za 1. stoletje kot za poznejši čas. Ali je takšna datacija pravilna, pa je tudi po obliki črk težko reči, saj se te, podobno kot pri današnji pisavi, lahko od spomenika do spomenika razlikujejo, na izvedbo napisa pa sta vsekakor vplivali tudi izkušenost in spretnost klesarja.«
Grobovi so ležali zunaj mestnega obzidja, običajno ob glavnih cestah, ki so vodile v mesto.
Nagrobnike so postavljali, kot je v navadi še danes, vsem ljudem, ne glede na status posameznika, še pove Ragoličeva: »Otrokom so postavljali nagrobnike starši, staršem otroci, mož ženi in seveda žena možu, osvobojencem in sužnjem gospodarji ali sosužnji oziroma soosvobojenci, vojakom družinski člani ali njihovi kolegi v vojski itd. Po rimskem pravu je bilo prepovedano pokopavati znotraj mesta. Grobovi so zato ležali zunaj mestnega obzidja, običajno ob glavnih cestah, ki so vodile v mesto. Tujec je tako že po nagrobnikih dobil predstavo, katere in kako premožne družine so v mestu živele.«
