Nande gre k papežu (FOTO)

»Z orkami, tjulnji, mroži, velikim emujem se po Božičnem trgu ne sme sprehajati.« Tako naj bi bilo zapisano v münchenskem pravilniku obiskovanja božičnih sejmov, zaradi česar je bavarska policija sredi decembra kot najhujša kriminalca obkolila Janeza Cetina in njegovega 35-kilogramskega ptiča Nandeta, miroljubnega pernatega tekača nanduja. Dvojec je obiskal že več evropskih prestolnic kot marsikateri Slovenec. A če ju običajno povsod sprejmejo odprtih rok in se množice skoraj grebejo, da bi se lahko slikale s prikupnim Nandetom, so v Münchnu ubrali drugačen pristop.

Tri dni je preživotaril v grozljivih razmerah.

Bavarska veterinarka Heike Reball je bila navdušena nad Nandetovo umirjenostjo, prijaznostjo in socializiranostjo.

Z očitki skorajšnjega kršenja pravilnika božičnih sejmov – skorajšnjega, saj so se le fotografirali pred sejmom, a nanj niso vstopili – in mučenja živali so bavarski policisti Janezu s silo odvzeli Nandeta, ga strpali v zanikrno zavetišče in ga ljubečemu lastniku vrnili šele po treh mučnih dneh. A niti tega morda še ne bi dočakal, če se za pernatega zvezdnika ne bi zavzeli mediji in posredovali z Generalnega konzulata Republike Slovenije v Münchnu in našega ministrstva za zunanje zadeve.

»Grozno je shujšal, saj ni jedel. Zmrzoval je na –15 stopinjah in bil na prepihu, čeprav je ta za nanduje lahko poguben. Strpali so ga v usran, zanemarjen pesjak, velik dva krat dva metra in brez svetlobe!« Janez ne more pozabiti, v kakšnih nemogočih razmerah, v katerih bi lahko celo poginil, je trpel njegov pernati ljubljenec. Tega ne bo preprosto pogoltnil, ampak bo od Nemčije zahteval zadoščenje. Tako za Nandeta kot zase, ki se mu je zdravje v tistih stresnih dneh pošteno poslabšalo. »Sprva bomo povrnitev škode poskušali doseči miroljubno, skleniti dogovor s kakšnim nemškim ministrstvom. A če ne bo šlo, zna slediti tožba,« je dejal Ludvik Poljanec, ki sicer ni odvetnik, a že skoraj četrt stoletja zastopa Slovence na evropskem sodišču v Strasbourgu in bo poskušal pravico doseči tudi za Janeza in Nandeta.

Poteptane pravice

Vožnja z münchensko podzemno železnico? Mala malica.

Vse je v povojih, pravi Poljanec, ki se v teh dneh prebija skozi dokumentacijo in načrtuje, kakšne pravne poti ubrati. »Vse bomo seveda poskušali razrešiti miroljubno,« toda škodo, ki jo je Janez utrpel med in zaradi odvzema ptice, mu morajo povrniti. Tako za stroške, ki jih je imel, kot psihičnih posledic. Decembrski incident je bil čustveno nedvomno močan udarec – »Nande ni njegova lastnina, je del njega, njegov sopotnik«, razloži Poljanec –, za piko na i pa je večurno postopanje na nočnem mrazu ob odvzemu Nandeta močno načelo Janezovo zdravje. »Srčni bolnik sem in zdravje se mi je tedaj močno poslabšalo. Zunaj je bilo minus deset in postopek zaplembe Nandeta se je razvlekel na štiri ure. Policiste sem prosil, ali se lahko umaknemo nekam na toplo, a me niso upoštevali,« pove Cetin in doda, da je bil to zgolj vrh ledene gore. Poteptali so namreč tako rekoč vse njegove pravice.

Nande je pravi svetovljan in popotnik. Če bi imel potni list, bi bile že skoraj vse strani polne, tako pa se lahko pohvali le z vselej novimi veterinarskimi potrdili. Tudi tokrat mu je Marjan Kastelic ožigosal dokumentacijo, da je zmožen daljše poti in je zdrav ko dren. Nato ga je pod drobnogled ob prihodu v bavarsko prestolnico vzela veterinarka Heike Reball. To so hoteli pri nemški televiziji Pro7, ki je našo nenavadno dvojico povabila v Nemčijo, saj so želeli Nandetovo zgodbo vključiti v poljudnoznanstveno serijo Galileo. »Reballova nad idejo ni bila najbolj navdušena. Prepričana je bila, da vlačim Nandeta naokoli, kot so Cigani na verigah vlačili naokoli medvede. Nato pa je videla, kako miren je, da uboga že na mig moje roke. Pustil ji je prav vse. Dejala mi je, da česa takšnega še nikoli ni videla,« kar je črno na belem tudi zapisala. »V angleščini mi je poslala diagnozo, da je zdrav, socializiran in povsem nenevaren za okolico. To bo ključno pri dokazovanju mojega primera.«

Tudi policisti so se hoteli slikati z našim pernatim zvezdnikom.

Snemalni dan v Nemčiji je tekel kot po maslu. Vzorno, prijazno, kot bi to počel vsak dan, se je Nande vozil s podzemno železnico, se slikal z ljudmi, ki so pristopali, niti hrup osrednjega Marienplatza ga ni zmotil. A ko so bili pri tem, da sklenjeno dan s slovesom, so jih pri vhodu na božični sejem obkolili policisti. »Prišlo jih je kakšnih trideset!« pravi Cetin in razlaga, da mu niso priskrbeli tolmača, »nekaj so tolkli v polomljeni angleščini, razumel sem morda polovico. Na pomoč mi je priskočil Marco (Witt, producent, op. p.). Nandeta so mi hoteli vzeti pod pretvezo mučenja živali.« Da je imel vso ustrezno dokumentacijo, jim je bilo malo mar. »Poskušali so ga strpati kar v osebni avto! Šele ko sem znorel, sem ga lahko odpeljal s svojim avtom in prikolico, ki je je vajen. A od farme z noji in veterinarske oskrbe, ki so ju obljubljali, ni bilo niti sledi. Odvrgli so ga v zanikrno pasje zavetišče ob avtocesti! Ko sem hotel slikati, v kakšnih razmerah ga bodo zadržali, mi tega niso dovolili.«

Posledice treh dni v nemškem »ujetništvu« so na obeh pustile sledi. »Zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja, kar dokazuje tudi potrdilo moje zdravnice, dr. Zorčeve, moram jemati kup novih zdravil. K sreči si je Nande zdaj že opomogel, čeprav niti ob vrnitvi domov še ni mogel jesti, pa tudi izločal sprva ni. A je nato dva tedna ogromno jedel, namesto običajnih treh kupov iztrebkov mi jih je puščal po šest na dan,« se Janezu omehča glas. A čeprav je bil konec k sreči dober, ne bo pozabil, odgovorni bodo morali odgovarjati!