Nanduja Nina in Nande pomagata bolnikom

Če ste minula leta na kateri izmed bolj pretočnih mestnih ulic srečali sivolasega gospoda z nenavadnim spremljevalcem, nojem, ki je poslušno stopicljal ob njem, ne meneč se za okoliški vrvež, ste zagotovo pomislili, ali nemara doživljate privid. No, noj je bil še kako resničen, Francelj po imenu, ki je hipoma osvojil ljudska srca.

Kamor koli je prišel, je nase prevzel vso pozornost, njegov lastnik, Janez Cetin, pa je iz njega napravil pravo ikono svoje živalske domačije. S Francljem sta tako rekoč prepotovala svet v malem. Bil je zvezda turističnih krajev, pil je kavico v najprestižnejših kavarnah, vsako soboto pa se je za priboljške pogajal na ljubljanski tržnici. Afriški noj je po kratkotrajnem obdobju slave žalostno preminil v četrtem letu starosti, čeprav primerki njegove vrste dočakajo častitljivih sedemdeset let. A Franclja so bili prisiljeni uspavati zaradi hudih epileptičnih napadov, ki so resno načeli njegovo zdravje.

Janez Cetin je po hudi žalosti, ki je po Francljevem slovesu legla na kmetijo, zdaj spet v polnem pogonu s svojima drugima ljubkima varovancema, nandujema Nino in Nandejem. Nemara sta celo slavnejša od svojega predhodnika, saj sta si južnoameriški ptici z lanskim obiskom Benetk prislužili ne le pozornost svetovnih medijev – o njiju so poročali italijanska novinarska agencija Ansa in portali osrednjih časopisov, kot sta La Repubblica ali Corriere della sera, pa tudi britanski Guardian –, temveč tudi žuganje policistov, ki so pernati par in njuna lastnika, Janeza in njegovo družico Simono, kaznovali z menda zasoljeno beneško globo. »O nas so pisali na Japonskem, Kitajskem, v Avstraliji, na Novi Zelandiji, v Veliki Britaniji,« svetlejšo plat medalje predstavi Cetin.
 

Humanitarna ptiča

Kljub neslavnemu sprejemu oblasti v mestu na vodi pa nanduja nista izgubila stika z ljudmi. Janez in Simona ju redno vodita v družbo, saj z njima tudi nastopata. Ob tem se obregneta ob očitke nekaterih, da z živalmi služita. Nikakor, zavrne Janez, z njuno družabnostjo poskušajo le dobiti nekaj denarja za oskrbo, saj je njuna plača za vzdrževanje tolikšnega živalskega kraljestva premajhna.

»Na kmetiji ne predelujemo mesa za namen zaslužka, ampak skrbimo za živali vse do njihove naravne smrti, za kar potrebujemo tudi nekaj denarja, prihodki iz plače pa so premajhni. Prek promocije, nastopov v filmih, reklamah, sodelovanju na rojstnih dnevih, team buildingih dobimo nekaj dodatnega prihodka. Po drugi strani tudi pomagamo ljudem, da se ob živalih sprostijo, odmislijo stres, delimo dobro voljo in pozitivno energijo vsakokrat, ko se kje pojavimo. Uživanje v druženju je obojestransko. Dobili smo veselje za humanitarno udejstvovanje za pomoč otrokom s posebnimi potrebami, v prihodnje pa se dogovarjamo s prof. dr. Marjeto Zorc, da bi pomagali in sodelovali pri okrevanju srčnih bolnikov predvsem v smeri spodbujanja aktivnega življenja po prestanih operacijah srca in ožilja.

Skratka, Nina in Nande sta uspešna ambasadorja,« pripoveduje njun skrbnik in poudari, da imajo nanduji radi ljudi in mestni vrvež, torej, »zakaj jim tega ne bi omogočila! Zdaj se že dogovarjamo z britansko novinarsko hišo Guardian, da se bomo dobili v Rimu in Vatikanu.«
 

Blažita stres

Ob prepoznavnosti so nad zakonca Cetin, ki kmetijo na Škofljici vzdržujeta zadnjih osem let, privršale temnejše plati slave. Ne le onadva, tudi njune živali so komu trn v peti.

»Vedno je nekdo, ki hoče razdirati lepe zgodbe in se ukvarja z drugimi, namesto da bi sebe uredil, da bi lažje živel. Mnogi so pokazali, da se na živali sploh ne spoznajo, ko pravijo, da so noji smrtno nevarni. Očitali so nam, da mučimo živali. A to ne more držati, če je žival 10-krat močnejša od tebe. Nandu ima 30 kilogramov mišic in ni Tysona na tem svetu, ki bi ga zadržal, če bi želel zbežati. Da ne govorim tudi o tem, da teče s hitrostjo 70 km/h. Potem so me napadli živalski dušebrižniki, ko smo na morju snemali, kako sem Franclja učil plavati. Malo sem ga porival v vodo, pa so mi že očitali, da ga matram. Sem jim rekel: 'Ljudje božji, hodim bos po kamnih in algah in mi drsi, zraven mene pa noj pri svoji polni življenjski moči in bi me lahko odnesel čez morje do Ancone, če bi hotel'. Prijavljali so me tudi, češ da sta nanduja nevarna za naše avtohtone živali. A njima ljudje pomenijo varnost in se v gozdu ne počutita najbolje, zato bi najprej letela v prvo naselje,« oskrbnik naniza neprijetnosti, pove pa še, da »sta strašno nora na otroke.



Več ko jih je, bolje je. Biti pa morem pozoren, saj takoj, ko jih vidita, stečeta k njim, otroci pa plezajo po njima. Če bi se bala ljudi, bi bila hitro daleč stran.« Šest let že Nina in Nande dopolnjujeta živalsko carstvo pri Cetinovih, pa še nikoli nista nikomur skrivila lasu, nikogar uščipnila, nikomur stopila na nogo. A če začutita pri ljudeh strah, ostaneta na varni razdalji. »Če se kdo boji živali, se mu tudi nandu ne bo pustil pobožati. Sicer ne bosta zbežala, ampak se bosta umaknila. Torej se je treba najprej sprostiti, odmisliti vse in nanduja pobožati. Zato mnogi pravijo, da delujeta proti stresu.«