Napoten na takojšen poseg v Italijo, čeprav je operacijska dvorana pri nas samevala
Ker so bile operacijske dvorane v Ljubljani zasedene in ker bi pot v Maribor zahtevala dodatne, a pri življenjsko ogrožajočem stanju pomembne minute, so 44-letnega bolnika iz urgence izolske bolnišnice 14. novembra napotili na takojšen poseg v Italijo. Izkazalo pa se je, da je operacijska dvorana v Medicorju tisti čas samevala, na voljo je bil tudi kader.
Sestra moškega, čigar življenjsko stanje je še vedno kritično, se je na podlagi krute izkušnje, ki so jo doživeli, v pismih bralcev, objavljenih v Delu, med drugim vprašala, kako je možno, »da v Izoli nimamo zdravnika, ki bi sredi delovnega tedna opravil nujni poseg na poškodovani aorti. Da kljub 'tretjemu srčnemu centru' na istem izolskem hribu nimamo osebe, ki bi lahko takemu pacientu takoj pomagala. In da je življenje ogroženo celo zato, ker celoten slovenski zdravstveni sistem ne zmore pravočasno odreagirati. Na to, kaj bi se zgodilo, če bi tudi v Trstu odklonili sprejem, ne smem niti pomisliti.«
Šli smo po sledi dogodkov in ugotovili, da so v Medicorju, ki ima koncesijo za izvajanje kardiovaskularne dejavnosti in deluje v izolski bolnišnici le nekaj metrov od prostorov izolske urgence, imeli tistega dne na voljo tako operacijsko dvorano kot kader, a jih o tem, da bi potrebovali njihovo ukrepanje, ni nihče obvestil.
Na to, kaj bi se zgodilo, če bi tudi v Trstu odklonili sprejem, ne smem niti pomisliti.
Bolnikova družina je iz urgence klicala v Ljubljano, kjer pa bi bile operacijske sobe na voljo šele čez nekaj ur. Zaradi tega so našli rešitev v bližnji italijanski bolnišnici, kjer so lahko bolnika zaradi disekcije aorte takoj operirali.
Ne Maribor ne Medicor
V ljubljanskem UKC so potrdili, da sta v času opisanih dogodkov pri njih potekali dve operaciji na srcu, zato so bili zasedeni operacijske dvorane in osebje. »Z našim posredovanjem so bili bolnika pripravljeni sprejeti v UKC Maribor, tja bi bil prepeljan s helikopterskim prevozom, kar bi v primerjavi s prevozom do Ljubljane trajalo le dodatnih 20 minut, a so se nato iz nam neznanih razlogov v Izoli raje odločili za tržaško bolnišnico Katinara.«
Zakaj so v SB Izola ravnali tako in zakaj se niso obrnili na Medicor, ki ga imajo na pragu, še nismo izvedeli. Vprašanja smo jim poslali včeraj. Strokovni direktor bolnišnice Tomaž Gantar se v službo vrne šele v ponedeljek, zato lahko odgovore pričakujemo v zakonskem roku.
14. novembra so ga iz izolske urgence napotili v Italijo.
Kot nam je uspelo izvedeti neuradno, je do zdaj veljal nekakšen utečen urgentni protokol, da se nujne kirurške primere rešuje v ljubljanskem ali mariborskem kliničnem centru. Poleg tega se je treba zavedati, da morda osebje, ki je obravnavalo dotičnega gospoda, verjetno ni bilo dovolj poučeno o sodelovanju z Medicorjem, morda se je v borbi za življenje in pritiskih, ki ob tem nastajajo, tudi pozabilo na rešitev, ki so jo imeli pri roki.
Kakor koli, dokler nimamo pojasnila izolske bolnišnice, lahko o razlogih zgolj ugibamo, ustanoviteljica Medicorja prof. dr. Metka Zorc pa je poudarila, da s SB Izola korektno sodelujejo. Ji je pa žal, da je moral slovenski pacient v tujino. V Medicorju so sicer letos obravnavali in uspešno rešili eno disekcijo aorte, tovrstni primeri niso pogosti, pravijo.