Narava se ovija v jesenske barve

Z jesenskim enakonočjem se je 23. septembra ob 9.50 začela koledarska jesen in prinesla značilno vreme. Enakonočje ali ekvinokcij je čas, ko je sonce natančno nad ekvatorjem, noč in dan približno enako dolga. Astronomska jesen traja do začetka zime 21. decembra, meteorološka pa obsega mesece september, oktober in november. S septembrskim enakonočjem se začenja na severni polobli jesen, na južni pa pomlad. Jesensko vzdušje je prinesla hladnejša zračna masa iz severnega dela Evrope, ki je ob koncu tedna prinesla ohladitev in padavine. Marsikje je bilo precej vetrovno. Zlasti jutra so bila sveža, najnižje temperature zraka so bile v notranjosti večinoma med 2 in 8 °C, v alpskih dolinah in v neprevetrenih mraziščih pa je bilo še hladneje, ponekod je bila celo slana. Od četrtka do nedelje je prevladovalo sončno vreme, marsikje so ga izkoristili za poljska dela, trgatev in obiranje sadja. Dnevna temperatura zraka se je ob obilici sonca povzpela od 16 do 20 °C, topleje, do 23 °C, je bilo na Primorskem. V nedeljo in v ponedeljek so zapihali toplejši jugozahodni vetrovi.

Obarvani listi

Narava se bo postopno ovila v jesenske barve. Pravi čas obarvanja listja nastopi, ko se začne krajšati svetli del dneva in podaljševati noč. Vplivi drugih okoljskih dejavnikov na čas rumenenja listov, kot so temperatura zraka, padavine in prehranjenost, so bolj spremenljivi, zaradi česar je lahko vsaka jesen po času obarvanja in intenziteti jesenskih barv posebna. Barva listov se razlikuje glede na njihovo vrsto, vpliva tudi vreme, zlasti temperatura in vlaga. Lepo se obarvajo, če je prehod iz poletja v jesen hiter, dnevi pa so še sončni in topli, noči sveže, vendar temperatura ne pade pod ničlo. Takrat se čez dan ustvari veliko sladkorjev, ponoči pa se žile zaprejo in sladkorji ostanejo v listih. To povzroči tvorbo rdečih barvil. Če jesen nastopi prezgodaj, listje hitro porumeni in kmalu odpade. Kadar je prehod komaj opazen, se obarvajo manj izrazito. Dež pospeši odpadanje listov, ti zaradi gliv in plesni niso tako lepo obarvani. Gozd se najlepše obarva, ko je pomlad mokra in topla, poletje suho in sončno, jesen pa ima zmerno dežja ter tople dneve in hladne noči.

Vijolični travniki

Na travnikih in na gozdnem robu najdemo cvetlice roza do svetlo vijolične barve, ki so zelo podobne spomladanskemu žafranu. To je jesenski podlesek (Colchicum autumnale), uvrščamo ga v družino podleskovk. Po čem jih ločimo? Žafrani imajo v cvetu tri prašnike, podlesek šest. Listi žafranov so ozki, skoraj travasti, z belimi črtami spodaj, podleskovi so široki, razvijejo se šele spomladi, med cvetenjem jih ni. Razlika je tudi v tem, da žafran vsako leto naredi nov gomolj tik nad starim, podlesek pa naredi novega jeseni, in to obstransko, in potem iz njega naslednjo jesen spet zacveti. Ime rastline se nanaša na jesensko cvetenje. Rodovno ime Colchium je dobil po pokrajini Kolhida ob Črnem morju. Imenujemo ga tudi cmerika, golobjak, divji luk in jesenski materničnik. Podlesek zacveti jeseni iz čebuljastega gomolja; iz kratkega peclja, ki je skrit v njem, poženejo od enega do trije vijolični cvetovi. Dno cvetnega plaščka je dolga cev, ki se ob vrhu razdeli na šest 3–4, največ 6 cm dolgih podolgovatih cvetnih listov. Je trajnica. Ker njegov plod dozori spomladi, cveti pa jeseni, ima latinsko ime filius ante patrem, kar pomeni sin (se rodi) pred očetom. Če je vreme lepo, se njegovi cvetovi dolgo obdržijo, močni nalivi pa njegove preproge zelo hitro uničijo. Celotna rastlina je zelo strupena, njeno zaužitje lahko povzroči smrt. Najbolj strupena so semena in gomolji, v slednjih je zelo strupen alkaloid kolhicin, ki se v medicini uporablja za zdravljenje revmatičnih obolenj in putike. Ovce in koze lahko jesenski podlesek zaužijejo brez posledic, a se strup izloča v njihovem mleku, njegovo zaužitje pa vodi v zastrupitev.