Naredili tudi mučilno napravo (FOTO)

Matjaž Arčan že polnih 26 let vodi Gledališki atelje SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Drama Ljubljana, kjer nastajajo vsi kostumi, rekviziti in se sestavlja scena za vsako predstavo v operi ali gledališču.
Vse, kar med predstavo vidimo na odru, naredijo v gledališkem ateljeju: scenografijo, ki predstavlja na primer pokrajino, zgradbe, njihovo notranjost s pohištvom in drugo opremo, pa kostume igralcev, pevcev in plesalcev iz vseh zgodovinskih obdobij.

Predstavljali bi si, da lahko material za sceno prejšnje predstave uporabijo za naslednjo. Morda kakšen kos, sicer pa ni tako. »Praviloma za vsako predstavo izdelamo vse na novo, le redki rekviziti, deli scenskih elementov ali kostumske opreme, morda čevlji, se lahko uporabijo večkrat,« pravi Arčan, ki v delavnicah vodi kar 45 delavcev.

»Polovica je šivilj, preostalo so mizarji, ključavničarji, pleskarji, tapetniki, kiparji, slikarji. Narava dela v gledališču ali operi pa je taka, da včasih mizar ne dela le strogo svojega poklica.«

Scenografija začne običajno nastajati v mizarski in ključavničarski delavnici, nato potuje v oddelek za kaširanje in tapetniški oddelek in nazadnje v slikarsko-kiparski oddelek, kjer dobi končno podobo. Če verjamete ali ne, v gledališkem ateljeju sešijejo in izdelajo nič manj kot 700 kostumov na leto. Arčana vprašamo, ali so obleke narejene zelo natančno ali pa so poenostavljene.

»To je zelo odvisno od predstave in vloge. Če se denimo igralec v predstavi pojavi pet metrov od gledalcev, potem mora biti obleka narejena zelo natančno, kot bi jo kupili v trgovini. Če pa je namenjena nekomu v zboru, ki stoji bolj zadaj, je lahko denimo brez podloge, poenostavljena.«
 

Že leto pred premiero

Ljubljanska Opera in balet ali pa Drama spadata med manjše evropske operne oziroma gledališke hiše, kljub vsemu pa morajo biti tako kostumi kot scena zelo skrbno načrtovani.
»Načrti za kostume z vsemi skicami in podatki vred ter sceno so izdelani že eno leto pred premiero. Delavnice večjih evropskih opernih hiš dobijo v roke načrte že dve leti prej,« pojasni Arčan, ki je tudi sam po osnovnem poklicu scenograf.

Tako kot povsod po državi imajo tudi v tej dejavnosti težave z delavci: »Ker smo v minulih desetletjih po državi ukinjali poklicne šole, zdaj mladih šivilj preprosto ni. Enako velja za druge poklice. Saj veste, dobrega mizarja je težko privabiti v našo delavnico.«

Ko so kostumi in deli scene izdelani, sledi najpomembnejše, kostumna in tehnična vaja. »Ker v okviru delavnic nimamo dovolj velikega prostora, sceno prvič postavimo v celoti kar na odru. Enako velja za kostume. V kostumni vaji namreč vse obleke zaživijo na odru v vseh svojih barvah. Sledijo dodelave in manjše korekcije.« Za sceno uporabljajo predvsem les, kovino, plastiko, stiropor, barve, platno, žamet. Večino materiala seveda nabavijo doma v Sloveniji, včasih pa pride tudi kaj iz tujine.


Gledališke delavnice smo obiskali, ko so pripravljali kostume in rekvizite za opero Samorog, ki je nastala po poetični drami Gregorja Strniše iz leta 1967. Vsaka predstava je seveda tudi za Arčanovo delavnico svojevrsten dogodek. Včasih pa je kakšen rekvizit prav poseben izziv. Tako so za opero Samorog izdelali srednjeveško mučilno napravo, ki je nastala v mizarski in slikarski delavnici po zamisli in fotografski predlogi scenografa Branka Hojnika.

No, kostume pa so izdelali po skicah in zamislih kostumografa Alana Hranitelja. Za konec povejmo, da tudi vsi klobuki in čevlji nastanejo v gledališki čevljarski in klobučarski delavnici.