Naša trava ni dobra za jelenčke, dan po paši so vsi poginili!

Nekega božiča sta z ženo peljala otroka v cerkev in tam sta slišala tudi zgodbo o dveh severnih jelenih; eden da je živel v divjini, oni drugi pa pri severnih nomadih Samijih. Divji da je rekel tistemu v obori: »Joj, kako se mi smiliš, zaprt si, delati moraš, mi pa smo prosti.« Tisti v ujetništvu pa mu je odgovoril: »Res je, da sem v obori, toda moj gospodar vselej poskrbi zame: če pridejo ponoči volkovi ali medvedi, me obrani s puško. Dobro sem preskrbljen, mirno spim, hrano imam, če pa gospodar kaj potrebuje, mu pomagam. Tako si vzajemno pomagava.« To je v Zoranu Šordjanu iz Kranjske Gore zanetilo tisto iskrico, ki ga je slednjič kot velikega ljubitelja živali napeljala k temu, da je hotel tudi sam imeti severne jelene, saj veste, tiste, ki pripeljejo Božička s severnega pola.

Zoran Šordjan, vrhunski kinolog in rejec arabskih konj, s severnimi jeleni ni dosegel takšnega uspeha.  FOTO: Foto: Mavric Pivk

Že kmalu zatem je začel klicariti po Skandinaviji in po daljšem času je končno le prišel do uporabnih informacij. Nekega novembra leta 1999 je slednjič sedel v avto in iz Švedske pripeljal svojo prvo čredo – severnih jelenov.

Usoden že šopek trave

Živali imajo v krvi: že Zoranov oče je bil svetovno znani rejec golobov, on pa se je vrgel v kinologijo, vzrejo psov. Danes ima farmo arabskih konj. Toda toliko težav, kot so mu takrat povzročili severni jeleni, mu ni povzročila nobena druga žival. Že pol leta po tem, ko so mu pripeljali prvo čredo 12 jelenčkov, je doživel pravi šok.

Severne jelene poznamo kot nepogrešljive Božičkove pomočnike. FOTO: Reuters

Švedi so mu zagotovili, da jih lahko poleti spusti na pašo, a jih je že dan po prvi izpustitvi na prosto poginilo vseh dvanajst. Prepričan je bil, da jih je nekdo zastrupil. Ko pa so na veterinarski kliniki ovrgli ta sum in mu povedali, da ne vedo, kaj bi jih lahko pokončalo, je bil samo še bolj iz sebe. Klical je na številne naslove v Skandinavijo, a se nobenemu ni sanjalo, kaj bi lahko bil vzrok pogina. Končno je naletel na nekega finskega veterinarja in ta mu je svetoval, naj pokliče francoskega rejca. »Ko sem ga poklical in mu povedal, da redim severne jelene, me je samo vprašal: 'So še živi?!' Razsvetlil me je, da je za pogin kriva drugačna, bogatejša sestava trave v našem podnebnem pasu.«

Ugotovili so, da kranjskogorsko podnebje po eni strani povsem ustreza severnim jelenom, da je zima dovolj dolga, poletja pa tudi niso prevroča, da pa je po drugi strani ta Božičkova žival izjemno občutljive sorte, že šopek naše trave je lahko zanjo usoden. Ker so vajeni jesti le tisto, kar dobijo v svojem naravnem okolju, jih je moral ob briketih, izdelanih na osnovi lišajev in mahovine, hraniti poslej samo še s slamo, senom, korenjem, poleti pa tudi z bukovim in brezovim listjem. Ob dodatnem spoznanju, da dobijo mladiči, ko preidejo z mleka na trdno prehrano, močno in usodno drisko, pa je prišel do zaključka, da se lastnih mladičev preprosto ne splača rediti. Do leta 2013 so bili njegovi kranjskogorski severni jelenčki resda prava atrakcija, nakar je zaradi omenjenega rejo opustil. Zadnja, ki sta mu ostala v obori ob vznožju Karavank, sta bila samo še Viskas in Rudi.

Čudež v ZOO Ljubljana

Več kot desetletje pozneje Zoran Šordjan še bolj ceni delo, ki ga s severnimi jeleni opravljajo v ljubljanskem živalskem vrtu. Sam pravi, da meji njihovo delo, vsaj glede na njegove izkušnje, že skoraj na čudež. V ZOO Ljubljana se namreč lahko pohvalijo ne le s samcem Rudijem in štirimi samicami, Agato, Kristi, Barčo in Dorotko, vsi po vrsti so prišli iz čeških živalskih vrtov, pač pa tudi s tremi lanskimi mladiči.

Šordjanova čreda je bila v začetku tega tisočletja prava kranjskogorska atrakcija. FOTO: Vlasta Felc

»V ZOO Ljubljana smo se na prihod severnih jelenov temeljito pripravili ter predhodno obiskali več institucij, kjer jih uspešno vzrejajo,« nam je sporočila Irena Furlan iz ZOO Ljubljana. »So namreč nadvse občutljivi za poletne visoke temperature in ZOO Ljubljana je eden najjužnejših živalskih vrtov, ki jih uspešno goji. Uredili smo jim ustrezno in veliko gozdno ter senčno ogrado v zgornjem delu naravnega gozda. V poletnem času jim kljub naravni senci hladimo ozračje s pomočjo meglilnikov. V ogradi je tudi zavetje, kamor se zatečejo pred vetrom ali neurji. Pri nas se počutijo dobro, kar je ne nazadnje razvidno tudi po tem, da imajo vsako leto mladiče.«

Zakaj so tako občutljive sorte? Severni jelen je pri nas nazadnje živel v pleistocenu. V sedanjem holocenu pa ga je izrinil navadni jelen, ki je neprimerno bolj prilagojen na višje temperature. Severni jelen pa je prilagojenemu na nižje temperature in mu je uspelo preživeti daleč na severu.

Usodne prebavne težave

Od Furlanove smo izvedeli tudi naslednje: »Severni jeleni se prehranjujejo več ur na dan, saj fiziologija njihovih prebavil zahteva neprekinjeno uživanje rastlinskega materiala. Vendar to ne pomeni, da jih lahko hranimo s katero koli travo ali senom in da lahko vso njihovo naravno hrano nadomestimo s čim drugim. ZOO Ljubljana ima zaposlenega sodelavca, ki se ukvarja izključno z dobavo sveže zelene krme in vejevja. Neizbežna je tudi redna dobava naravnih lišajev iz Finske.«

Skratka: rastlinojede živali, kot so severni jeleni, imajo v naravi na voljo le energetsko skromnejšo rastlinsko hrano, na katero so prilagojene. Njihova prebavila delujejo tako, da vlaknino iz rastlinske hrane s pomočjo prebavne mikroflore razkrajajo v uporabno energijo. In če neustrezna hrana, še posebno pa večje količine sladkorja, naenkrat pride v takšna prebavila, povzroči hitro razgradnjo enostavnih sladkorjev, nastanek plinov, zakisanje vsebine prebavil, odmiranje koristnih bakterij in posledično celo usodne prebavne težave.