Naše babice so na Unescovem seznamu
Medvladni odbor Unescove konvencije je 6. decembra lani na svojem zasedanju v Bocvani sprejel odločitev o vpisu Babištva: znanja, veščin in praks na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Nominacijo so predložile Kolumbija, Ciper, Nemčija, Kirgiška republika, Luksemburg, Nigerija, Slovenija in Togo.
»Nominacijo Babištvo: znanje, veščine in prakse je marca 2022 predložilo osem držav s štirih celin pod vodstvom Nemčije,« so sporočili z ministrstva za kulturo.
»Pripravile so jo združenja babic iz Kolumbije, Cipra, Nemčije, Kirgiške republike, Luksemburga, Nigerije, Slovenije in Toga skupaj z ministrstvi, pristojnimi za kulturno dediščino, ter strokovnjaki s področja kulture in javnega zdravja. Za Slovenijo so sodelovali ministrstvo za kulturo, Nacionalni inštitut za javno zdravje v sodelovanju z nosilci in s podporo Slovenskega etnografskega muzeja.«
Najprej Slovenija, nato svet
Babištvo je bilo že sredi decembra 2021 vpisano v slovenski Register nesnovne kulturne dediščine. »Babištvo obsega posebno znanje in veščine porodne pomoči, namenjene ženski in otroku. Gre za podporo in posege v nosečnosti, med porodom in po njem, pri dojenju in negi dojenčka. Cilj je dober zaključek poroda in kakovosten začetek družinskega življenja. Babištvo izvajajo ustrezno izobražene in usposobljene babice. V zadnjem času se za babištvo odločajo tudi moški – babičarji, ki jih je približno en odstotek,« so zapisali v obrazložitvi.
1 odstotek je tudi babičarjev.
Večina babic deluje v javnem zdravstvu v porodnišnicah, v zdravstvenih domovih kot del ginekološkega tima ali v patronaži, nekaj pa je samostojnih babic, ki opravljajo svojo prakso na domovih nosečnic, pomagajo pri porodih doma ter negujejo novorojenčke in matere tudi v poporodnem obdobju.
»Bistvo babištva je ljubeča skrb za žensko v času, ko ta pričakuje in rojeva otroka. Babiška vednost je plod pretehtanih tradicij porodne pomoči, sodobnih znanstvenih spoznanj in premišljenih izkušenj, ki jih babice pridobivajo pri porodih. Z vidika javnega zdravja napredno babištvo razumemo kot pomemben dejavnik krepitve zdravja in priložnost za opolnomočenje žensk kot mater, to pa prispeva k dobrobiti celotne družbe«, je povedala Zalka Drglin z NIJZ, strokovna sodelavka pri nominaciji.
»V babištvu se nosečnost, rojevanje in dojenje pojmujejo kot naravni del človeškega življenjskega cikla,« dodajajo v obrazložitvi. »Med spremljanjem ženske v ključnem življenjskem prehodu babice zagotavljajo zdravstveno, telesno in psihično podporo in pomoč. V obporodnem obdobju prispevajo k ohranjanju življenja in zdravja ženske in otroka ter h krepitvi in večji kakovosti življenja družine, vključno z očetom.«
Za babiško delo je pomembna raba različnih čutov – voha (vonj plodovnice), sluha (osluškovanje plodovih srčnih utripov s pinardovo slušalko) in tipa (ocena vrste, moči in pogostosti popadkov), pomembno vlogo ima tudi opazovanje porodnice in novorojenčka, še preberemo v obrazložitvi.
»Babištvo temelji tudi na ročnih spretnostih in veščinah, potrebnih za oceno velikosti in lege ploda (leopoldovi prijemi), spremljanje napredovanja poroda (npr. z oceno odprtosti materničnega vratu), varovanje presredka in lajšanje porodnih bolečin z masažo. V babištvu se uporabljajo tudi sodobni pripomočki, naprave in zdravila.«
Babiška šola že leta 1753
V preteklosti je porodna pomoč temeljila na solidarni pomoči med ženskami na podlagi izkustvenega in intuitivnega znanja, vednosti in spretnosti. Tradicionalno je bilo babištvo izključno ženska dejavnost, pomočnice pri porodih so imele v skupnosti posebno veljavo, izkušenejše so znanje prenašale na mlajše.
Babištvo v slovenski register dediščine vpisano 14. 12. 2021.
Marca 2022 je osem držav predložilo nominacijo za Unesco.
6. 12. 2023 babištvo sprejeto med svetovno dediščino.
V obrazložitvi za vpis v Register nesnovne kulturne dediščine so zapisali, da se je v 18. stoletju začela babiška dejavnost bolj regulirati in profesionalizirati, na primer z izobraževanjem in izpitom pri magistrih porodništva ('izprašane', 'potrjene', 'zaprisežene' babice): »Leta 1753 je bila v Ljubljani ustanovljena babiška šola, pouk je potekal v slovenščini.«
»Prvi učbenik porodništva v slovenskem jeziku je izšel leta 1782, uporabljale so ga tudi babice. Na babiški šoli so poglavitne predmete predavali porodničarji, za prenos praktičnega znanja pa so bile pomembne šolske babice. Leta 1789 je bila v Ljubljani ustanovljena prva porodnišnica na slovenskem ozemlju, tam so bodoče babice pridobivale praktično znanje.«
Izobraževanje se je postopoma podaljševalo in dopolnjevalo. Leta 1981 ukinjeno srednjo babiško šolo je pozneje nadomestil študij babištva na Oddelku za babištvo na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani.
»Do druge svetovne vojne je večina porodov potekala na domu ob pomoči terenskih babic, ki so ob rojstvu pogosto poskrbele tudi za plenice, obrok ali ogrevanje,« so še zapisali v obrazložitvi ob vpisu v Register nesnovne kulturne dediščine.
»Nanje so se obračale tudi ženske z različnimi zdravstvenimi težavami in v psihosocialnih stiskah. Od 60. let 20. stoletja večina žensk rodi v porodnišnicah, s čimer se je osrednje delovišče babic preneslo v zdravstvene ustanove. Leta 1920 je bilo ustanovljeno Društvo diplomiranih babic, ki je med letoma 1929 in 1968 izdajalo strokovno glasilo Babiški vestnik.«
