Nasilje pri porodu: kot da žensk sploh ne bi bilo zraven

LJUBLJANA – »Prvi porod prava mora. Mislila sem, da ne bom več imela otrok. Prenapolnjena s protibolečinskimi zdravili, ki so po mnenju babice taka, kot če bi kadila džojnt, nisem sploh mogla pritiskati, ko je bil čas za to. Leže na hrbtu, babica na mojem trebuhu in nato zastoj ploda v porodnem kanalu. Rezana sem tudi bila.«

To je le ena od mnogih zgodb, ki jih ženske v zadnjem času delijo z javnostjo v sklopu akcije #prekinimotišino. Z njo želijo opozoriti na številne boleče in travmatične pripetljaje med porodom, ki naj bi bil za žensko najlepši dogodek v življenju, vendar pa premnogokrat pusti hude psihične in fizične brazgotine.

Pobudnik akcije je zavod Indo Anai, ki sicer želi v Sloveniji razširiti varno in primernejšo babiško oskrbo, skupaj z bolnišnico Brežice pa si prizadeva vzpostaviti tudi prvi babiški center v Sloveniji. Glavna organizatorka je Špela Urbanc, dula in svetovalka za dojenje, tudi mamica dveh otrok, pove, da so sledile vzoru Hrvatic, ki so nedavno na ministrstvo odnesle več kot 400 takih zgodb in zahtevale boljše razmere v porodnišnicah. Ker jim je ta pobuda dobro uspela, so se tega lotili tudi v Sloveniji in BiH.

Brez napadov in obtožb

»Te zgodbe bodo, tako kot na Hrvaškem, šle na ministrstvo. Pripravljamo zahteve, ker nismo zadovoljni samo z obljubami, da se bo nekaj naredilo, potem pa iz tega nič ni. Upamo, da nam bo skupaj z ministrstvom, določenimi interesnimi skupinami pa tudi ostalimi babicami in porodničarji uspelo izboljšati situacijo,« je povedala in poudarila, da na ministrstvo nikakor ne odhajajo napadalno in obtožujoče, temveč želijo, da se vse strani, tako vodstvo države kot zaposleni in ženske same, začnejo skupaj pogovarjati o problematični tematiki porodov.

Na Hrvaškem so pred nekaj leti, kot plod prve tovrstne akcije, sledile celo preiskave v porodnišnicah, vendar Urbančeva pravi, da so se v njihovem primeru osredotočali predvsem na (ne)uporabo anestezije. »Mi pa se osredotočamo na splošno na nasilje med porodom. Vse izhaja iz tega, da se ne upošteva zakona o pacientovih pravicah. Tam jasno piše, da se ima vsak pravico odločiti zase, zdravnik ali babica pa mu mora pojasniti, zakaj predlaga določen postopek, kakšna so tveganja, kakšne so prednosti. Opravijo naj to pojasnilno dolžnost, potem pa naj se človek odloči sam. Medtem pa je pri nas obratno. Verjetno, ker še vedno na neki način spadamo med države vzhodnega bloka in smo tako navajeni: o vsem odloča zdravnik. Ko poslušaš ženske, pravijo: »'Odločili so se za carski rez.' 'Odločili so se sprožiti'. Kot da njih tam sploh ne bi bilo.«


Zdravniki imajo seveda svoja pojasnila za določene odločitve, sprejemajo jih zaradi varnosti otroka in porodnice, toda Urbančeva meni, da vse zavijejo v krinko strokovnosti. »To je klasična obramba. A kakor koli obrnemo, ne moremo mimo tega, da imajo v drugih državah in porodnih okoljih drugačne rezultate. Če imajo v Italiji 40 odstotkov carskih rezov, me nihče ne bo prepričal, da so njihove ženske kaj drugačne kot pri nas, kjer imamo carskih rezov 23 odstotkov. Ni stvar v tem, da bi bile ženske drugačne, temveč drugače delajo,« je povedala organizatorka akcije, pri tem pa postregla še s podatkom, da imajo v porodnišnici Jesenice pet odstotkov epiziotomije, slovensko povprečje je 36 odstotkov. »Res nekdo verjame, da tam rojeva toliko več žensk z zelo raztegljivo kožo? Rezultati in mednarodne primerjave kažejo, da se da delati slabše ali bolje, treba je nekaj narediti, da se ti rezultati izboljšajo.«

Preobremenjeni zdravstveni delavci

V tujini so bolj uveljavljeni porod doma, babiški centri, ki so samostojni ali priključeni bolnišnicam, v veliki večini držav so zdravniki porodničarji rezervirani le za porodnice z velikim tveganjem, za zdrave nosečnice pa skrbijo babice. Babiška oskrba med nosečnostjo, med porodom in po njem, daje najboljše rezultate, je prepričana Urbančeva. Bodo na ministrstvo naslovili tudi predloge v tej smeri? »Moramo se pogovoriti in videti, kaj je tudi njim v interesu. Pri nas je za zdaj edina možnost za porod porodnišnica, porodov doma je zelo malo. Ženske imajo samo eno izbiro.«


Velikokrat so porodnice prizadete že zaradi samega neprimernega odnosa sester, babic, zdravnikov. Urbančeva zdravstvenemu osebju ničesar ne očita, saj se zelo dobro zaveda, v kakšnih razmerah delajo. »Preobremenjeni so. V Ljubljani je na 6000 porodov zaposlenih 50 babic, v Liverpoolu pa jih je na 8000 zaposlenih 300. Nič čudnega, da pri nas ne moremo zagotoviti oskrbe ena na ena. Ena babica je razpeta med več porodnimi sobami, tak je njen delavnik.«

Odziv na pobudo je velik, zgodb se je nabralo že prek sto in še prihajajo, v zavodu na to temo pripravljajo tudi različne dogodke in delavnice. »Videli bomo, kako se bo zadeva odvijala in potem bomo ukrepali dalje.«