MOGOČEN ZID
Našli izgubljena rimska Vrata
Strokovnjaki so dokumentirali ostanke nekoč mogočnega zidu. Sistem za nadzor nad trgovino, premiki prebivalstva in vojske.
Odpri galerijo
Rekonstrukcija utrdbe na Lanišču pri Logatcu FOTO: Jure Kusetič
LJUBLJANA – Ekipi strokovnjakov iz Narodnega muzeja Slovenije je v okviru evropskega projekta Claustra+ uspelo potrditi nov odsek zapornega sistema Claustra Alpium Iuliarum na grebenu, imenovanem Vrata. Na podlagi lidarskega posnetka, terenskih raziskav in arhivskih dokumentov so na območju med Planino pri Cerknem in Podplečami v Cerkljanskem hribovju dokumentirali skromne ostanke nekoč mogočnega zapornega zidu.
Claustra Alpium Iuliarum je bil v 4. stoletju največji rimskodobni arhitekturni podvig na ozemlju današnje Slovenije in spada med najpomembnejšo kulturno dediščino pri nas. Zaporni sistem je služil nadzoru nad trgovino in premiki prebivalstva in vojska na ozkem prehodnem območju jugovzhodnih Alp, kjer je deloma potekala tudi severovzhodna meja antične Italije. Posamezni ostanki zapor se raztezajo med Kvarnerskim zalivom na Hrvaškem in Posočjem v Sloveniji. Danes poznamo okoli 30 km ostankov zapornih zidov s 107 stolpi, petimi trdnjavami in utrdbami ter dvema utrjenima mestoma v neposrednem zaledju (Castra, današnja Ajdovščina, in Tarsatica, današnja Reka na Hrvaškem).
Zapore so enakomerno nanizane od Reke na Hrvaškem proti severu do najbolj utrjenega dela med Vrhniko in Ajdovščino. Od tod do najsevernejše poznane zapore pri Zarakovcu v Baški grapi pa je na prostoru Cerkljanskega hribovja prazno območje. V arhivskih virih se na tem območju omenja daljši rimski zid, ki je varoval prehod iz Poljanske doline v Cerkno, na grebenu, imenovanem Vrata. Pomenljivi so tudi toponimi pri grebenu (Vrata, Na vratih in Za zidom), ki najverjetneje označujejo prehod, prelaz, morda celo zid ali vrata v zidu.
Slovenski zgodovinar Pavle Blaznik je v 60. letih prejšnjega stoletja na podlagi skoraj 200 let starih skic zahodne meje loškega gospostva pravilno umestil omenjeni rimski zid na greben med Planino in Podplečami, a raziskovalna skupina arheologov pod vodstvom Jaroslava Šašla ob sistematičnih raziskavah območja zidu ni našla. Na terenu so ga odkrili šele v začetku 80. let 20. stoletja. Arheologinja Nada Osmuk je sledila trasi rimske ceste, ki je prek prelaza Vrata nad Podplečami vodila iz Cerknega proti Hotavljam. Na grebenu je opazila obrise ostankov močnejšega zidu, ki so potekali v smeri sever–jug. V svojih poročilih je omenila odkrite ostanke malte in obrise zidu ter jih pravilno pripisala takrat že dobro poznanemu zapornemu sistemu Claustra Alpium Iuliarum. Njena opažanja žal niso dočakala sistematične raziskave ali obširnejše objave.
Skupini arheologov v Narodnem muzeju Slovenije je znotraj projekta Claustra+ na podlagi študija arhivskih podatkov in zapiskov ter s pomočjo najnovejših tehnologij uspelo potrditi in dokumentirati »izgubljeno« poznorimsko zaporo Vrata. Na lidarskem posnetku so vidni površinski znaki na območju Vrat, ki so predstavljali linijo ostankov zidu.
Na južnem delu trase je bil zid v dolžini 130 m zaradi večjih kmetijskih posegov povsem uničen že v 90. letih prejšnjega stoletja. Osrednjih 360 m trase je bilo prav tako uničenih že v času med obema vojnama. Italijanska vojska je tu ob izgradnji Alpskega zidu namestila težko oborožitev, da bi utrdila mejo med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Tudi na severnem delu trase so ostanki zidu zelo skromni, sledimo jim lahko v dolžini 250 m. Na gozdnih tleh jih prepoznamo kot zemljen, približno en meter širok nasip, iz katerega ponekod štrlijo kamni. Celotna zapora je merila vsaj 740 m.
Zapora Vrata je na prelazu med Poljansko dolino in Cerknim, katerega strateški pomen dokazujejo številni ostanki vojaških objektov iz drugih obdobij. V antiki je tu potekala cesta, ki je povezovala Škofjeloško območje s Posočjem. Glavna povezava proti Italiji je sicer vodila prek Ljubljane (Emona) in Ajdovščine (Castra) v Oglej (Aquileia), vendar je bila v nemirnih časih poznorimskega obdobja nevarna, zato se je promet po njej zmanjšal. Aktualnejše so postale stranske poti. Ena od njih je vodila prek Cerkljanskega hribovja, ravno prek prelaza Vrata, in zato so Rimljani tudi tu z zidom vzpostavili nadzor.
Veliki arhitekturni podvig
Digitalna rekonstrukcija vhodnega stolpa Vir: NMS
Zapore so enakomerno nanizane od Reke na Hrvaškem proti severu do najbolj utrjenega dela med Vrhniko in Ajdovščino. Od tod do najsevernejše poznane zapore pri Zarakovcu v Baški grapi pa je na prostoru Cerkljanskega hribovja prazno območje. V arhivskih virih se na tem območju omenja daljši rimski zid, ki je varoval prehod iz Poljanske doline v Cerkno, na grebenu, imenovanem Vrata. Pomenljivi so tudi toponimi pri grebenu (Vrata, Na vratih in Za zidom), ki najverjetneje označujejo prehod, prelaz, morda celo zid ali vrata v zidu.
Kaj je lidar?To je metoda daljinskega zaznavanja, pri kateri z laserjem, nameščenim na letalo, merimo zemeljsko površje. S tem dobimo natančen zemljevid – digitalni model reliefa.
Slovenski zgodovinar Pavle Blaznik je v 60. letih prejšnjega stoletja na podlagi skoraj 200 let starih skic zahodne meje loškega gospostva pravilno umestil omenjeni rimski zid na greben med Planino in Podplečami, a raziskovalna skupina arheologov pod vodstvom Jaroslava Šašla ob sistematičnih raziskavah območja zidu ni našla. Na terenu so ga odkrili šele v začetku 80. let 20. stoletja. Arheologinja Nada Osmuk je sledila trasi rimske ceste, ki je prek prelaza Vrata nad Podplečami vodila iz Cerknega proti Hotavljam. Na grebenu je opazila obrise ostankov močnejšega zidu, ki so potekali v smeri sever–jug. V svojih poročilih je omenila odkrite ostanke malte in obrise zidu ter jih pravilno pripisala takrat že dobro poznanemu zapornemu sistemu Claustra Alpium Iuliarum. Njena opažanja žal niso dočakala sistematične raziskave ali obširnejše objave.
Za rimske vojake ni bilo ovir. FOTO: Primož Hieng
Na južnem delu trase je bil zid v dolžini 130 m zaradi večjih kmetijskih posegov povsem uničen že v 90. letih prejšnjega stoletja. Osrednjih 360 m trase je bilo prav tako uničenih že v času med obema vojnama. Italijanska vojska je tu ob izgradnji Alpskega zidu namestila težko oborožitev, da bi utrdila mejo med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Tudi na severnem delu trase so ostanki zidu zelo skromni, sledimo jim lahko v dolžini 250 m. Na gozdnih tleh jih prepoznamo kot zemljen, približno en meter širok nasip, iz katerega ponekod štrlijo kamni. Celotna zapora je merila vsaj 740 m.
Zapora Vrata je na prelazu med Poljansko dolino in Cerknim, katerega strateški pomen dokazujejo številni ostanki vojaških objektov iz drugih obdobij. V antiki je tu potekala cesta, ki je povezovala Škofjeloško območje s Posočjem. Glavna povezava proti Italiji je sicer vodila prek Ljubljane (Emona) in Ajdovščine (Castra) v Oglej (Aquileia), vendar je bila v nemirnih časih poznorimskega obdobja nevarna, zato se je promet po njej zmanjšal. Aktualnejše so postale stranske poti. Ena od njih je vodila prek Cerkljanskega hribovja, ravno prek prelaza Vrata, in zato so Rimljani tudi tu z zidom vzpostavili nadzor.
