Natočili sedemkrat manj medu!

Že tretje leto zapored slovenski čebelarji beležijo katastrofalno sušno letino. Običajna letina medu, ki ga naberejo avtohtone slovenske kranjske sivke, se vrti okoli 2000 ton. V najboljših letih ga imamo tudi od 2500 do 3000 ton, kar je že skoraj dovolj za lastne potrebe,« nam pove inž. Franc Šivic, eden večjih strokovnjakov za čebele v Sloveniji. Lani so natočili 1200 ton medu, predlani 650. Toda letos Šivic napoveduje, da slovenskega medu ne bo več kot 300 ton, kar je komaj pičla sedmina običajne letine.

Čebele morajo krmiti

Danes sedemdesetletni Anton Koželj iz Šmarja - Sapa ima trenutno 300 panjev. »Včasih smo jih imeli tudi 800, a počasi zmanjšujemo. Saj vidite, da letine preprosto ni več, čebele moramo krmiti. A sladkor je prisilna krma, ki se ne more primerjati z medom, zato so čebele šibkejše in posledično bolj občutljive za bolezni,« pravi eden najuglednejših čebelarjev Slovenije, ki ima v svoji muzejski zbirki več čebelarskih predmetov kot verjetno vsi slovenski muzeji skupaj. »Nekoč smo vozili čebele na pašo s tremi kamioni, zdaj je v pogonu le še eden,« pove Koželj in poudarja, da letos medu praktično ne bo.


Strokovnjak za pašo čebel Aleš Bozovičar s Čebelarske zveze Slovenije je pojasnil, da imamo trenutno v Sloveniji 200.000 panjev, kar pomeni, da se po naših gozdovih in travnikih ta trenutek pase prav toliko čebeljih družin.
Število čebelarjev je v zadnjih desetih letih po besedah Šivica naraslo z 8000 na skoraj 12.000, kar pripisujejo popularizaciji čebelarjenja. Seveda gre v večini primerov za manjše čebelarje z nekaj panji, a tu in tam se najde zanesenjak, ki svojo proizvodnjo razširi na tisoč in več panjev.


Toda Bozovičar opozarja, da so tudi pašni viri za čebele omejeni, kar si laiki pravzaprav težko predstavljamo. »Gre za enak mehanizem kot pri kravah. Ne moreš jih rediti 20 na enem hektarju,« pravi Bozovičar.
Čebelarji merijo medenje in količino medu s t. i. tehtnico, ki je pravzaprav žargonsko-strokovni izraz za meritev, koliko medu je ena čebelja družina (panj) nabrala v enem dnevu.

»Če je to 5 kilogramov, je to super dan. Povprečje je morda le pol kilograma, včasih dobimo zgolj 20 dekagramov,« pove Bozovičar, ki opaža, da podnebne spremembe, zlasti s hitro menjavo deževnega in sušnega vremena, močno vplivajo na pašo čebel.

Dež in suša

Krmljenje čebel s sladkorjem seveda predstavlja strošek, a čebelarji bi tudi to zlahka preživeli, če bi lahko čebele s tem ohranjali v enaki kondiciji, kot če se same krmijo z medom. Pa, kot rečeno, ni tako. Po drugi strani po mnenju Bozovičarja na čebelarjenje in proizvodnjo medu močno vplivajo podnebne spremembe


»Če sta maj in junij deževna, tako kot letos, so čebele slabo nabirale. Potem pa je julija nastopila suša in je bilo spet slabše. Malo boljša paša je bila letos lipa v Posočju in kostanj v osrednji in južni Sloveniji, sicer pa povsod drugod slabo.«
Po besedah Bozovičarja akacija oz. akacijev med predstavlja kar tretjino slovenske proizvodnje medu. Cvetličnega medu je manj kot 20 %, in ta delež se še zmanjšuje.

»Pri cvetličnem je zlasti težava v opuščanju tradicionalnih travnikov z bujnimi cvetovi z intenzivnimi s travinjem. Hkrati je problem prezgodnja košnja pred cvetenjem.« Čebele so tako zagotovo merilo, kako si prisvajamo okolje, a dolgo tako ne bo več šlo.

Morilci čebel

Čeprav v Sloveniji nimamo plantaž in tako intenzivnega kmetijstva kot denimo v Italiji ali Španiji, se že pojavlja problem zaradi škropljenja. Škropiva oz. fitofarmacevtska sredstva dokazano morijo čebele.


Pri nas zakonodaja veleva, da sadjarji ne smejo škropiti pri belem dnevu, saj bi tako pomorili čebele, ki priletijo na cvetove. Hkrati je treba pred škropljenjem podrast v sadovnjakih pokositi. V večini se sadjarji tega držijo, se pa najdejo posamezniki, ki škropijo opoldan in jih prav briga za čebele. Ki jim sicer oprašujejo sadno drevje. Šivic pove, da je bil v Italiji, kjer imajo s škropljenjem precej večje težave kot pri nas, prvič v zgodovini neki kmet na sodišču spoznan za krivega in zaradi svojega početja kaznovan.

Koželj je doživel pomor čebel, ker je postavil kamion s panji očitno preblizu rastlinjakov pridelovalcev zelenjave, ki jo seveda kmetje škropijo. Ker je zaradi opisanih razlogov paše vse manj, so lokalna čebelarska društva začela prepovedovati pašo čebelarjem od drugod. Slovenski čebelarji so zagotovo v največji stiski v zgodovini. Kljub izjemno dobri organiziranosti in strokovni usposobljenosti očitno nimajo dovolj političnega vpliva za sprejem pravil, ki bi čebelam omogočila nemoteno pašo.