Naval na sipe in lignje (FOTO)
V slovenskem morju se za to jadransko delikateso preriva na stotine slovenskih ribičev.
Odpri galerijo
Dva naenkrat! FOTO: JANEZ PETKOVŠEK
Zimski meseci so v slovenskem morju praviloma precej mrtvi meseci za ribolov, saj sta najpogostejši ulov menola in mol. A za ti ribi velja, da moraš prvo najti na njenem zimovališču, za drugo pa čakati, da se temperatura morja spusti pod 10 stopinj Celzija. Ker prva ni tako cenjena, druge pa še ni v zadostnih količinah, se večina zdaj raje ukvarja s sipolovom in lignjelovom iz nezasidranega čolna.
Zaradi pretoplega morja, saj ima še vedno 12 in ne za ta čas bolj običajnih devet stopinj Celzija, so se tako športni kot gospodarski ribiči vrgli na lov sip, lignjev in moškatnih hobotnic. Tako blizu kot daleč od obale je namreč videti veliko stoječih mrež in številne športne ribiče ter kočarje, ki po dnu vlečejo mreže. V tej konkurenci seveda največji delež ulova pripade kočarjem, mrežarji in športni ribiči dobivajo le ostanke. Zadnji so jezni na oboje: kočarji namreč v enem dnevu prečešejo ozek nekajkilometrski pas, paziti pa morajo tudi na stoječe mreže, ki jih mali gospodarski ribiči puščajo po ves dan.
Glede na našo odvisnost od uvoza mehkužcev iz tujine nas lahko skrbi podatek, da se je na Japonskem, ki ima eno največjih svetovnih ribiških flot za lov lignjev, ulov te vrste zmanjšal z rekordnih 388.000 ton leta 1996 na vsega 54.000 ton leta 2017. Zaradi prelova je te specialitete v morjih vse manj, cene pa se zato le dvigujejo.
Ker so najboljše pozicije za lov mehkužcev oblegane, so ulovi precej pičli. Športni ribiči morajo porabiti precej goriva, saj je trenutno večina sip bolj na odprtem (na treh do šestih kilometrih od obale), poleg tega se je treba nenehno premeščati in iskati območje, kjer prej ni lovila koča. Ali pa se izogibati nastavljenim stoječim mrežam, v katere se mimogrede lahko zaplete naveza s tremi puščami (umetnimi ribicami). Če se to zgodi, si hitro ob 30 do 50 evrov vreden pribor, saj večina pušč stane od 10 do 16 evrov (cenejše so le kitajske).
Skrb vzbujajoče je še eno dejstvo: sip in lignjev ne le da je manj kot prejšnja leta, so tudi vse manjši in lažji. Sipe v povprečju tehtajo le od 15 do 20 dekagramov, pri čemer je 80-dekagramska že kapitalna in precej redka. O ulovu mrežarjev in kočarjev nimamo podatkov, med športnimi ribiči pa za zdaj še nismo slišali, da bi kdo ujel sipo, dosti težjo od kilograma. Še slabše je trenutno z lignji. So še precej redki, večina ni težjih od 30 dekagramov, le redki so težji od pol kilograma. Temu primerna je njihova cena v ribarnicah: okoli 13 evrov za kilogram sip in 19 za lignje.
Leta 2018 je ulov mehkužcev v slovenskem morju zavzemal 24 odstotkov celotnega ribiškega ulova, pri čemer je največ moškatnih hobotnic. Ker je celotni ulov znašal 126 ton, to pomeni le okoli 31 ton sip, lignjev in hobotnic. Če bi vse to pojedlo dva milijona Slovencev, bi vsak dobil le 15 gramov. Zato je Slovenija skoraj v celoti odvisna od uvoza mehkužcev.
A pozor, ob njihovem pomanjkanju je zelo težko dobiti jadranske, ki veljajo za bistveno kakovostnejše od sredozemskih ali atlantskih. Večina jadranskih konča v domačih zamrzovalnikih in dražjih restavracijah. Za mnoge ribiče so mehkužci pozimi glavni vir rednega ali postranskega zaslužka, saj je njihova odkupna cena od dva- do trikrat višja kot za večino zimskih rib, kot so cipelj, mol ali menola.
Tako bogat ulov sip in lignjev je vse redkejši. FOTO: JANEZ MUŽIČ
Glede na našo odvisnost od uvoza mehkužcev iz tujine nas lahko skrbi podatek, da se je na Japonskem, ki ima eno največjih svetovnih ribiških flot za lov lignjev, ulov te vrste zmanjšal z rekordnih 388.000 ton leta 1996 na vsega 54.000 ton leta 2017. Zaradi prelova je te specialitete v morjih vse manj, cene pa se zato le dvigujejo.
Ker so najboljše pozicije za lov mehkužcev oblegane, so ulovi precej pičli. Športni ribiči morajo porabiti precej goriva, saj je trenutno večina sip bolj na odprtem (na treh do šestih kilometrih od obale), poleg tega se je treba nenehno premeščati in iskati območje, kjer prej ni lovila koča. Ali pa se izogibati nastavljenim stoječim mrežam, v katere se mimogrede lahko zaplete naveza s tremi puščami (umetnimi ribicami). Če se to zgodi, si hitro ob 30 do 50 evrov vreden pribor, saj večina pušč stane od 10 do 16 evrov (cenejše so le kitajske).
Skrb vzbujajoče je še eno dejstvo: sip in lignjev ne le da je manj kot prejšnja leta, so tudi vse manjši in lažji. Sipe v povprečju tehtajo le od 15 do 20 dekagramov, pri čemer je 80-dekagramska že kapitalna in precej redka. O ulovu mrežarjev in kočarjev nimamo podatkov, med športnimi ribiči pa za zdaj še nismo slišali, da bi kdo ujel sipo, dosti težjo od kilograma. Še slabše je trenutno z lignji. So še precej redki, večina ni težjih od 30 dekagramov, le redki so težji od pol kilograma. Temu primerna je njihova cena v ribarnicah: okoli 13 evrov za kilogram sip in 19 za lignje.
Leta 2018 je ulov mehkužcev v slovenskem morju zavzemal 24 odstotkov celotnega ribiškega ulova, pri čemer je največ moškatnih hobotnic. Ker je celotni ulov znašal 126 ton, to pomeni le okoli 31 ton sip, lignjev in hobotnic. Če bi vse to pojedlo dva milijona Slovencev, bi vsak dobil le 15 gramov. Zato je Slovenija skoraj v celoti odvisna od uvoza mehkužcev.
A pozor, ob njihovem pomanjkanju je zelo težko dobiti jadranske, ki veljajo za bistveno kakovostnejše od sredozemskih ali atlantskih. Večina jadranskih konča v domačih zamrzovalnikih in dražjih restavracijah. Za mnoge ribiče so mehkužci pozimi glavni vir rednega ali postranskega zaslužka, saj je njihova odkupna cena od dva- do trikrat višja kot za večino zimskih rib, kot so cipelj, mol ali menola.
