Ne dvomijo o uspehu razvoja genske terapije za Karolino (4)
V Sloveniji že nekaj mesecev pod okriljem Društva Viljem Julijan poteka velika zbiralna akcija denarnih sredstev za razvoj zdravila za bolezen, ki je bila tik pred božičem diagnosticirana 4-letni Karolini in ji laično pravimo bolezen hitrega staranja. Življenjska doba obolelih je le 12 let. Karolina je edina oseba v Sloveniji s to redko boleznijo. Društvu je k sreči uspelo angažirati kar dve raziskovalni skupini, ki poskušata razviti gensko zdravilo za deklico, cilj pa je ustaviti razvoj bolezni. Za uspešno delo dveh raziskovalnih timov moramo zbrati dva milijona evrov, do zdaj so zbrali 840.000 evrov. Še posebno pomembno pa je, da bo zdravilo pomagalo tudi drugim otrokom po svetu oziroma vsem, ki imajo to bolezen, pravi predsednik društva Nejc Jelen. Gre za veliko denarja, zato smo se pozanimali, kako raziskovalna tima napredujeta, kaj pričakujeta, zanimalo pa nas je tudi, zakaj so te raziskave tako drage.
Kako pomagati?
Za razvoj genskega zdravljenja za Karolino lahko prispevate SMS s ključno besedo KAROLINA5 ali KAROLINA10 na 1919.
Kot nam je pojasnil dr. Cleivo Nobrega z Algarve Biomedical Research Institute na Portugalskem, njegova ekipa šteje šest ljudi, ki so ves svoj delovni čas vpeti v ta projekt. Njihova naloga je »razvoj genske terapije za cockaynejev sindrom (CS) tipa B iz nič, torej razvijamo vektorje (več različnih pristopov), testiramo jih v celicah do dostopa, če smo sposobni proizvajati beljakovine, ki je mutirana v bolezni, nato pa bomo testirali najbolj obetavne pristope na živalskih modelih«.
»Cilj mojega laboratorija je ustvariti raziskovalni program, ki bo prevedel gen terapijo za cockaynejev sindrom iz laboratorija (poskusi v celicah in na živalskih modelih) v klinična preskušanja na ljudi. Razvili smo vektor genske terapije, pripravljamo ga za testiranje v nevroloških celicah in živalskih modelih cockaynejevega sindroma B,« pojasnjuje vodja ameriškega tima dr. Christina Pacak z medicinske fakultete v Minnesoti. »To je timsko delo. V mojem laboratoriju sta dva doktorja znanosti in en tehnik z opravljeno fakulteto. Sodelujemo z virološkim laboratorijem, kjer sta še dva doktorja znanosti, pa tudi z dr. Petrom Kangom, pediatričnim nevrologom, ki že skoraj dve desetletji skrbi za bolnike s cockaynejevim sindromom in ki nas je veliko naučil o napredovanju bolezni pri ljudeh, pa tudi s številnimi drugimi, denimo veterinarjem, ki nam pomagajo skrbeti za živali, ki jih uporabljamo za poskuse,« dodaja sogovornica.
Enak cilj, različne poti
Skupini imata enak cilj, ki ga, kot pravi Nobrega, poskušajo doseči po različnih poteh. »Kljub temu resnično sodelujemo, saj bomo imeli skupnega raziskovalca za določeni del projekta, ki se razvija v mojem laboratoriju,« dodaja Nobrega, medtem ko Pacakova pove, da je skupni cilj razviti gensko terapijo za cockaynejev sindrom B, ki bo varen in učinkovit. »Razpravljali smo o našem delu in namerno sprejemamo nekoliko drugačne pristope. Na ta način lahko skupaj pokrivamo alternativne strategije in povečamo možnosti za razvoj uspešne nove terapije,« je prepričana sogovornica.
Razpravljali smo o našem delu in namerno sprejemamo nekoliko drugačne pristope.
V obeh timih so optimistični in prepričani o svojem uspehu, pa vendarle pri napovedih zelo previdni. Kot pravi Nobrega, »mora biti to upanje zmerno. Dokazati moramo, da deluje v naših predkliničnih študijah, nato pa moramo zagotoviti, da so te študije dovolj zanesljive, da lahko omogočajo testiranje zdravila v kliničnih preskušanjih na ljudeh«. »Ja – absolutno ja!« pa na vprašanje o uspehu povedo v ZDA. »V ZDA obstajajo tri odobrene genske terapije za druge bolezni in več drugih, ki naj bi bile odobrene še v tem letu, vse pa uporabljajo isti sistem za dostavo genov. Z njimi sodelujemo,« dodaja Pacakova.
Kmalu preizkusi na miših
Cilj genskih terapij je ustaviti napredovanje bolezni. »Ključni element, ki ga moramo doseči, je, da se zdravilo (v tem primeru manjkajoči gen) spravi v celice znotraj telesa, ki jih je treba najbolj zdraviti za izboljšanje kakovosti življenja in povečanje preživetja. Zaradi varnosti želimo to narediti z uporabo najnižjega možnega odmerka,« še pojasnjuje doktorica.
Trenutno nekatere poskuse že izvajajo na živalih. Kot pravi Nobrega, s poskusi na živalih želijo dokazati, da lahko z dostavo gena proizvedejo prave beljakovine, rezultate pa za zdaj ocenjuje kot spodbudne. »Študije na živalih so nas naučile, katere različice adeno povezanega virusa bodo najbolj optimalne za dostavo zdravila (manjkajoči gen) in zdravljenje cockaynejevega sindroma. Prav tako se učimo, kako različne dostavne poti (kje in kako se zdravilo injicira) vplivajo na to, kje bo zdravilo delovalo. Kmalu bomo začeli preizkušati našo gensko terapijo v mišjem modelu cockaynejevega sindroma B in nevroloških celic posameznikov s tem sindromom,« dodaja ameriška raziskovalka.
Največji strošek so ljudje
Seveda nas je zanimalo, zakaj je razvoj genske terapije tako drag. »Ker je potreben čas, viri so zelo dragi, vključno z več raziskovalci, ki so v celoti posvečeni temu projektu,« pojasnjuje Nobrega, medtem ko Pacakova dodaja, da gre za zdravila, ki so kompleksna in vključujejo velike skupine raziskovalcev.
»Denar podpira te študije v daljšem časovnem obdobju, čas, ki ga porabi usposobljeno laboratorijsko osebje, pa je eden največjih stroškov. Drugi večji stroški so stroški različnih postavk, vključno z laboratorijskimi zalogami, zagotavljanjem stanovanj za študijo živali, reagenti za podporo rasti celic in drugimi materiali, ki so potrebni za izvedbo najrazličnejših testov ...« med drugim našteva Pacakova. Kdaj bi lahko gensko terapijo toliko razvili, da bi lahko pomagala tudi ljudem, ne morejo napovedati. Kot pravi Nobrega, »je to odvisno od veliko dejavnikov, na koncu pa mora biti zdravilo odobreno za klinična preskušanja na ljudeh. Zato je na tej točki nemogoče določiti natančnejši datum.«
