»Ne smemo se bati radikalizacije, moramo jo znati prepoznati«

LJUBLJANA – Slovensko javnost je novica, da bo Rok Žavbi po prestani kazni iz italijanskih zaporov izgnan iz njihove države in vrnjen nazaj v Slovenijo, precej razburila. Nato so ga slovenski policisti na meji z Italijo prevzeli, in ker za slovenske oblasti Žavbi ne pomeni grožnje, čeprav je bil iz Italije po prestani kazni izgnan prav zato, ker je potencialno nevaren, v Sloveniji velja za običajnega državljana.

Precej nenavadno je, da v eni državi oseba pomeni nevarnost, v drugi, sosednji pa ne. Zanimivo je tudi, da slovenski policisti in oblasti niso vedele za njegov prihod, zaradi česar se niso mogle nanj ustrezno pripraviti. »Primer je kompleksen,« pojasnjuje Rajko Kozmelj iz Ženevskega centra za demokratični nadzor nad oboroženimi silami Ljubljana (DCAF – Centre for the Democratic Control of Armed Forces).

»Če ni bilo dovolj zgodnjega obvestila z italijanske strani o prihodu tega posameznika skupaj z oceno njegovega stanja v smislu stopnje radikalizacije, je to slab znak za sodelovanje med državama in indikator, da zamujamo in ne sledimo ustreznim standardom EU, ki jih priporoča Evropska komisija z zbirko dobrih praks. Res je, da Slovenija na lokalni ravni nima ustreznega mehanizma ali organa, s katerim bi Italija lahko sodelovala v tovrstnih primerih, a bi lahko italijanske oblasti pravočasno kontaktirale z ministrstvom za zunanje zadeve, ti pa bi jih napotili naprej na pristojni organ v naši državi in s tem vsaj za silo ustvarila razmere in pripravila okolje, v katero bi se potem ta posameznik vrnil,« je manko komunikacije komentiral Kozmelj.

»Ljudje se ne smejo bati drugačnosti«

A tukaj po mnenju Kozmelja šele pridemo do bistva problema, kajti v Sloveniji ni vzpostavljenih ustreznih in predvsem koordiniranih kapacitet na lokalni ravni. »Pri samem zgodnjem preprečevanju je pomembno, kako delujejo lokalne skupnosti, civilne iniciative, šolstvo, cerkev, športna udejstvovanja, kako pripraviti kulturne prireditve, da se ljudje ne bi bali drugačnosti.« Po njegovem mnenju je prav na lokalni ravni treba poskrbeti, da se ljudje ne bodo bali drugačnosti in preprečevali vzroke in dejavnike, ki ranljive posameznike lahko potisnejo na pot radikalizacije, vodeče v nasilni ekstremizem.

Zatakne se že pri sami definiciji ali pri pojmovanju pomembnih pojmov. Biti radikalen … pomeni zgolj biti drugačen, kar ni nujno, da tak posameznik ni družbeno sprejemljiv. Tak posameznik postane problematičen, ko prestopi mejo družbeno sprejemljive radikalizacije na poti v nasilni ekstremizem in to smer je treba preprečiti, za kar pa je treba naučiti širšo družbeno skupnost in déležnike v lokalni skupnosti, da bodo čim prej prepoznali znake in jih s koordiniranimi ukrepi, predvsem na lokalni ravni, ustrezno obravnavali. V lokalni skupnosti mora obstajati mehanizem s potrebnim znanjem o preprečevanju radikalizacije, ki bo v pomoč déležnikom na lokalni ravni, recimo učiteljem v šolah, ko bodo ti izčrpali svoje znanje. Ti morajo dobiti strokovno podporo, da bodo vedeli, kako se odzivati na posameznika, v njihovem primeru recimo dijaka, ki kaže znake radikalizacije. Če se radikalizirani posameznik že približuje nasilnemu ekstremizmu, pa bi tak lokalni mehanizem moral po prejemu informacije od déležnika na lokalni ravni, se pravi od šole, prevzeti iniciativo, izdelati oceno tveganja za posameznika, nato ustrezen načrt aktivnosti ter tega izvajati, spremljati in ocenjevati. Šele v primeru neuspeha, ko je posameznik s svojim ravnanjem blizu meje kaznivega ravnanja ali ogroža varnost ljudi in njihovega premoženja, bi morala biti obveščena tudi varnostna struktura, torej policija ali  obveščevalna služba.

A težava je, da v svetu obstaja le malo dobrih praks, morda bi bilo vredno proučiti model na Danskem in tudi v Veliki Britaniji. Težavo vidim tudi v tem, da na globalni ravni ne med akademiki ne v političnih in pravnih sferah ni bilo konsenza o definiciji terminov radikalizacija, nasilni ekstremizem in terorizem. Predstavljajte si, kaj se potem zgodi šele v praksi na izvedbeni ravni,« nadaljuje misel strokovnjak za prepoznavanje in preprečevanje radikalizacije.

Veliko znanja, a brez pravih mehanizmov

»V slovenski družbi tega razumevanja ni niti ni ustreznega mehanizma, kjer bi usklajevali strokovno znanje in lokalne specifike, kjer se posameznik nahaja. Na državni ravni je predvsem policija pričela prenašati standarde EU in pred tremi leti poskrbela za usposabljanje 22 trenerjev z vseh pristojnih resorjev na državni ravni. Upam, da bodo drugi resorji, ki so bolj pristojni za razvoj takega mehanizma prevzeli iniciativo: šolstvo, zdravje ali kultura. V teoriji imamo izdelan načrt, kako bi moralo delovati, pa ga ne implementiramo, morda bi potrebovali nacionalnega koordinatorja za preprečevanje nasilnega ekstremizma z mandatom za vzpostavitev in koordinacijo takšnega sistema. Takšnega koordinatorja so imenovale že skoraj vse države zahodnega Balkana, razen Srbije. Tudi nacionalno strategijo boja zoper terorizem bi bilo treba posodobiti in vnesti te elemente – dober predlog je bil oblikovan na medresorski delovni skupini, ki jo vodi SOVA.

Slovenija je s svojimi strokovnjaki vključena v proces integrativnega upravljanja notranje varnosti na zahodnem Balkanu (Integrative Internal Security Governance – IISG), ki mu predsedujem, in ravno v tem okviru smo razvili koncept za takšen mehanizem na lokalni ravni. Vzpostavljamo ga prav v vseh državah regije, za pomoč pri vzpostavitvi sistema pa nas je pred tremi meseci zaprosila tudi Italija. Torej znanje imamo, imajo ga tudi nekateri slovenski strokovnjaki, ki so vključeni v te aktivnosti na Balkanu, prepričan sem, da bi ob dovolj veliki politični podpori našli uravnotežen in racionalen način za vzpostavitev takšnega modela na lokalni ravni, podprtega z državne ravni. Slovenija bi lahko ob posedovanju znanja, ki ga prodajamo širši mednarodni skupnosti, brez težav in v relativno kratkem času vzpostavila pilotni projekt za preprečevanje, opozarjanje in obravnavo morebitne nasilne radikalizacije, in ga kot model dobre, če ne najboljše prakse, ponudila mednarodni skupnosti,« je prepričan Kozmelj.

Drugačno še ni nujno družbeno nesprejemljivo

Po mnenju Kozmelja bi moralo biti v vsakem posameznem primeru lokalno okolje pripravljeno na drugačnost in znati prepoznavati nasilni ekstremizem, tudi s pomočjo države, ki bi v takšnem sistemu imela vlogo povezovanja različnih déležnikov in seveda s svojim finančnim vložkom, varnost pač stane.

»Poleg tega, da bi Italija morala obvestiti svoje slovenske kolege o povratku nekdanjega kaznjenca, bi morali Slovencem posredovati tudi podatke, ali je bil posameznik vključen v kakšen program deradikalizacije v zaporu, ali še obstaja možnost nasilne radikalizacije pri tem človeku in kakšno je stanje pri njem.«

Ponesrečeni prihod Žavbija nazaj v Slovenijo

Prav zaradi manka slednjega se država tudi kasneje ni uspela primerno pripraviti in zato so bila prva dejanja po izročitvi bolj ali manj ponesrečena. »Zaradi neustreznih postopkov in neznanja, pa tudi zato, ker ni pristojnega organa, ki bi primer prevzel, ni bilo uravnoteženih in pravih prvih odzivov. Morebiti tudi obisk novinarjev ni bil ravno primeren, prav zaradi tega, ker nihče ni imel vpogleda, v kakšnem stanju Rok Žavbi je,« razlaga Kozmelj. »A možnosti, da bi povedal svojo plat zgodbe, se morda družbi izpovedal, ali razkril občutke o tem, kaj se mu je dogajalo, kako razmišlja zdaj, Rok Žavbi ni imel.«

»Verjamem, da so vse policije v regiji zahodnega Balkana in v naši soseski sposobne pripraviti dobre primere in jih predati organom pregona, ki potem delujejo naprej, vendar menim, da je to le posledica problema, ki se zgodi po incidentu ali tik pred njim, menim pa, da se moramo osredotočiti na vzroke, dejavnike, sprožilce radikalizacije, ki vodi v nasilni ekstremizem, pred našimi aktivnostmi izvesti kvantitativno in kvalitativno raziskavo, da bomo vedeli, kako delovati v treh sferah različnih preventiv, vsekakor pa je treba na lokalni ravni izobraževati na različnih ravneh, da se strah pred drugačnostjo lahko razblini,« pravi strokovnjak, ki je s sodelavci, tudi slovenskimi, pred kratkim končal pripravo koncepta, ki na lokalni ravni ob podpori države preprečuje, opozarja in obravnava primer radikalizacije, ki vodi v nasilni ekstremizem.