ŽEGNJANJE KONJ
Ne vojna ne epidemija nista prekinili tradicije
Žegnanje konj v Dolenji Stari vasi nekoliko drugače. Krajevna kronika omenja običaj že leta 1711.
Odpri galerijo
Šentjernejski župnik Anton Trpin že od leta 1987 blagoslavlja konje na štefanovo v Dolenji Stari vasi. FOTOGRAFIJE: Tanja Jakše Gazvoda
Letos žegnanja konj v Dolenji Stari vasi pri Šentjerneju ne bo. Takšno je bilo sporočilo organizatorjev tradicionalnega blagoslova konj, najstarejšega in najbolj množičnega v naši deželi, saj ta običaj pri cerkvici sv. Frančiška Ksaverja, ki stoji na mestu nekdanje cerkve sv. Štefana, neprekinjeno poteka že več kot 160 let.
A čeprav letos ni bilo organiziranega blagoslova, ki ga je vedno popestrila povorka s konji in domačim pihalnim orkestrom, se domači konjeniki niso izneverili tradiciji. Spontano so se zbrali na god sv. Štefana in se napotili proti cerkvi v Dolenji Stari vasi pri Šentjerneju, kjer je v soboto ob 10. uri tako kot zadnjih 43 let na ta dan maševal šentjernejski župnik Anton Trpin. »Če bo prišel kak konjenik, bo seveda dobil blagoslov, ampak od vhoda v cerkev,« je pred mašo v klepetu dejal Trpin. Prav domači župnik je bil, ko so domačini priskrbeli prapor, tudi prvi praporščak, ki je sicer vedno na čelu povorke.
Konj je edina žival, ki ima poseben praznik. Le dan po božiču, 26. decembra, namreč goduje sveti Štefan in v Sloveniji je temu krščanskemu svetniku posvečenih 37 cerkva. Je zavetnik konj, zato so doslej vsako leto po številnih krajih ta dan potekali blagoslovi konj. Najstarejši in najmnožičnejši običaj ohranjajo prav v Dolenji Stari vasi pri Šentjerneju. Krajevna kronika omenja blagoslov konj v tej vasi že leta 1711, neprekinjeno pa ta običaj poteka celih 162 let. Pred drugo svetovno vojno običaj ni bil tako množičen, med vojno je bil celo prepovedan, a ga kljub temu v tej podgorjanski vasici nobeno leto niso opustili.
»Oče mi je večkrat govoril, kako so za štefanovo jezdili med vojno. Dvakrat se je zgodilo, da so prišli le do kozolca, ker so nanje streljali Italijani,« se je s spomini v preteklost vrnil Franc Frančič, ki je v Dolenjo Staro vas prijezdil že 47. »Prišel sem zato, da tradicija ne bi zamrla. Prvič sem šel na žegnanje, ko mi je bilo 13 let, od takrat sem le dvakrat manjkal, enkrat zaradi služenja vojaškega roka, drugič zaradi poškodbe,« je dejal Frančič, ki je letos tako kot vsi drugi jezdeci sledil navodilom in priporočilom za preprečevanje virusa, ki je neusmiljeno ustavil javno življenje.
V Dolenjo Staro vas je običajno zadnja leta prijezdilo med 150 in 200 konjenikov, tokrat, ko organiziranega žegnanja sploh ni bilo, so jih našteli nekaj več kot 40, med njimi sta bili Andreja Franko in njena 13-letna hčerka Agnes iz Vrbovc. »Že dan prej smo pripravili konje, pa sva si rekli, da tudi če ne bo žegnanja, greva vsaj en krog okoli cerkve. Takšna je tradicija, in prav je, da jo ohranimo,« je bila odločena Andreja. Že kot otrok je prvič v Dolenjo Staro vas prijezdil tudi Franci Gregorič iz Grobelj: »Letos sem prišel že 50.,« pove ponosno in doda, da so bile tako med vojno kot po njej razmere mnogokrat resne, pa tradicije nikoli niso prekinili. Težave z organiziranjem blagoslova so imeli tudi po vojni, saj oblast ni pustila, da bi imeli blagoslov konj. Eno leto so morali organizatorji celo plačati kazen, in to za tiste čase precej veliko, organizatorji pa so bili ovadeni in zaslišani.
Da je običaj v tej vasici šentjernejske občine najbolj množičen, ni čudno. Konjereja je bila v tem delu Dolenjske razvita že od nekdaj. Resda so včasih prevladovali delovni konji, saj so bile te živali nepogrešljive na poljih, danes pa je veliko tudi športnih konj. Zavidljivo tradicijo imajo v Šentjerneju tudi konjske dirke, ki izvirajo še iz časov Josipa Ressla med letoma 1817 in 1821, ko je tu treniral kar na delu ceste od Šentjerneja do Kostanjevice, prvo varno dirkališče pa so v Šentjerneju dobili leta 1891.
Ker so konjeniki prijezdili v Dolenjo Staro vas, jih je župnik Trpin, kot je obljubil, med mašo blagoslovil, a zaradi koronaomejitev le od vrat.
Tako se običaj kljub izrednim razmeram ni prekinil, žegnanje je bilo že 162. zapored. »Je pa virus, ki se je zasejal v našo družbo, pokazal, kako krhek je človek. Odkril je, kako ranljivi smo ljudje kljub napredku, hkrati pa tudi, kako sebični smo lahko,« je dejal župnik Anton Trpin, presenečen in zadovoljen, da so domačini kljub težkim časom ostali zvesti tradiciji in pri tem niso kršili navodil za preprečevanje širjenja koronavirusa.
Franc Frančič
A čeprav letos ni bilo organiziranega blagoslova, ki ga je vedno popestrila povorka s konji in domačim pihalnim orkestrom, se domači konjeniki niso izneverili tradiciji. Spontano so se zbrali na god sv. Štefana in se napotili proti cerkvi v Dolenji Stari vasi pri Šentjerneju, kjer je v soboto ob 10. uri tako kot zadnjih 43 let na ta dan maševal šentjernejski župnik Anton Trpin. »Če bo prišel kak konjenik, bo seveda dobil blagoslov, ampak od vhoda v cerkev,« je pred mašo v klepetu dejal Trpin. Prav domači župnik je bil, ko so domačini priskrbeli prapor, tudi prvi praporščak, ki je sicer vedno na čelu povorke.
Ustrezna varnostna razdalja
Konj je edina žival, ki ima poseben praznik. Le dan po božiču, 26. decembra, namreč goduje sveti Štefan in v Sloveniji je temu krščanskemu svetniku posvečenih 37 cerkva. Je zavetnik konj, zato so doslej vsako leto po številnih krajih ta dan potekali blagoslovi konj. Najstarejši in najmnožičnejši običaj ohranjajo prav v Dolenji Stari vasi pri Šentjerneju. Krajevna kronika omenja blagoslov konj v tej vasi že leta 1711, neprekinjeno pa ta običaj poteka celih 162 let. Pred drugo svetovno vojno običaj ni bil tako množičen, med vojno je bil celo prepovedan, a ga kljub temu v tej podgorjanski vasici nobeno leto niso opustili.
»Oče mi je večkrat govoril, kako so za štefanovo jezdili med vojno. Dvakrat se je zgodilo, da so prišli le do kozolca, ker so nanje streljali Italijani,« se je s spomini v preteklost vrnil Franc Frančič, ki je v Dolenjo Staro vas prijezdil že 47. »Prišel sem zato, da tradicija ne bi zamrla. Prvič sem šel na žegnanje, ko mi je bilo 13 let, od takrat sem le dvakrat manjkal, enkrat zaradi služenja vojaškega roka, drugič zaradi poškodbe,« je dejal Frančič, ki je letos tako kot vsi drugi jezdeci sledil navodilom in priporočilom za preprečevanje virusa, ki je neusmiljeno ustavil javno življenje.
Andreja in Agnes Franko
V Dolenjo Staro vas je običajno zadnja leta prijezdilo med 150 in 200 konjenikov, tokrat, ko organiziranega žegnanja sploh ni bilo, so jih našteli nekaj več kot 40, med njimi sta bili Andreja Franko in njena 13-letna hčerka Agnes iz Vrbovc. »Že dan prej smo pripravili konje, pa sva si rekli, da tudi če ne bo žegnanja, greva vsaj en krog okoli cerkve. Takšna je tradicija, in prav je, da jo ohranimo,« je bila odločena Andreja. Že kot otrok je prvič v Dolenjo Staro vas prijezdil tudi Franci Gregorič iz Grobelj: »Letos sem prišel že 50.,« pove ponosno in doda, da so bile tako med vojno kot po njej razmere mnogokrat resne, pa tradicije nikoli niso prekinili. Težave z organiziranjem blagoslova so imeli tudi po vojni, saj oblast ni pustila, da bi imeli blagoslov konj. Eno leto so morali organizatorji celo plačati kazen, in to za tiste čase precej veliko, organizatorji pa so bili ovadeni in zaslišani.
Domačini se niso izneverili tradiciji, pri tem so spoštovali navodila za preprečevanje širjenja koronavirusa.
Da je običaj v tej vasici šentjernejske občine najbolj množičen, ni čudno. Konjereja je bila v tem delu Dolenjske razvita že od nekdaj. Resda so včasih prevladovali delovni konji, saj so bile te živali nepogrešljive na poljih, danes pa je veliko tudi športnih konj. Zavidljivo tradicijo imajo v Šentjerneju tudi konjske dirke, ki izvirajo še iz časov Josipa Ressla med letoma 1817 in 1821, ko je tu treniral kar na delu ceste od Šentjerneja do Kostanjevice, prvo varno dirkališče pa so v Šentjerneju dobili leta 1891.
Ker so konjeniki prijezdili v Dolenjo Staro vas, jih je župnik Trpin, kot je obljubil, med mašo blagoslovil, a zaradi koronaomejitev le od vrat.
162.
blagoslov zapored je bil letošnji.
blagoslov zapored je bil letošnji.
Tako se običaj kljub izrednim razmeram ni prekinil, žegnanje je bilo že 162. zapored. »Je pa virus, ki se je zasejal v našo družbo, pokazal, kako krhek je človek. Odkril je, kako ranljivi smo ljudje kljub napredku, hkrati pa tudi, kako sebični smo lahko,« je dejal župnik Anton Trpin, presenečen in zadovoljen, da so domačini kljub težkim časom ostali zvesti tradiciji in pri tem niso kršili navodil za preprečevanje širjenja koronavirusa.
