Nejc se je s svojo Potjo za vselej vpisal v naša srca

LJUBLJANA – April gre h koncu in za mnoge, ki se jih je s svojo prisotnostjo ali s svojimi mislimi, zapisanimi v knjigi Pot, dotaknil legendarni alpinist Nejc Zaplotnik, je to njegov mesec. Letošnjega 15. aprila bi praznoval 66. rojstni dan, če mu ne bi 24. aprila 1983 v Himalaji plaz vzel življenja. »Kot ena najbolj karizmatičnih osebnosti slovenskega alpinizma, ki je ubirala svojo pot in so ji gore predstavljale nepogrešljiv prostor za epske dogodivščine, je znal svoja doživetja ubesediti iskreno in z izostrenim občutkom – in se tudi tako zapisati v brezčasnost. Njegova Pot še danes velja za alpinistično biblijo,« je v njegov spomin zapisala Planinska zveza Slovenije (PZS).

Čeprav je letos minilo že 35 let od njegove smrti, ostaja še neverjetno živ v naših spominih. A ne samo v spominih njegovih najbližjih, družine, sorodnikov, prijateljev in alpinistov, ampak se je s svojo izjemno knjigo vpisal v srca malodane vsakega od nas. Leta 1979 sta z Andrejem Štremfljem kot prva Slovenca stopila na Mont Everest, in to po najzahtevnejši prvenstveni smeri, njegova Pot pa je ena najlepših in najbolje zapisanih izpovedi, kar jih je. Delo med filozofijo in mojstrskim opisom pustolovščin daje bralki ali bralcu misliti, kako najti svojo pot v svojem življenju in ga duhovno obogatiti. Menda so prijatelji, ko jim je Nejc pokazal rokopis, ostali brez besed in se spraševali, kaj bodo drugi po tej knjigi sploh še lahko napisali.
Knjiga je izšla dve leti po Everestu in dve leti, preden ga je pokopal ogromen snežni plaz pod Manaslujem. Na njegovo poslednjo odpravo ga je povabil Stipe Božić, splitski alpinist, s katerim sta se spoprijateljila že na Everestu, prav tako je povabil Vikija Grošlja. Ko se je zgodila tragedija in je ogromen ledni plaz privršal izpod Manasluja, Nejcu in hrvaškemu alpinistu Anteju Bučanu ni bilo več pomoči. Anteja nikoli niso našli, Nejčevo truplo pa je moral izkopati prijatelj Viki Grošelj. Nejca so še isti dan pokopali na robu ledenika pod južno steno gore, kot je nekje zapisal, je Nejc ostal na najlepšem, najbolj osamljenem in najbolj žalostnem kraju Himalaje. Trinajst let pozneje je Grošelj h grobu na simboličen pogreb pripeljal Nejčevo družino, vdovo Mojco Zaplotnik in njune tri sinove. Menda je takrat najmlajši sin, ki je bil ob smrti očeta star komaj dve leti, izrekel: »Moj oče je bil kralj, poglejte, kakšno mesto je izbral za svoj grob.« Leta 2016 je grob zasul skalnati plaz.
Novica o smrti velikega in nadvse priljubljenega alpinista je močno odjeknila v takratni Jugoslaviji. Vsi mediji so pisali o veliki izgubi, med alpinisti pa je strašna novica pustila pravo opustošenje. Mnogi se še zdaj spominjajo, kako so bili pretreseni, in celo tega, kje so bili v trenutku, ko so izvedeli za Nejčevo tragedijo. Po smrti legende je kar več dečkov v družinah alpinistov dobilo ime po njem.

Nejc Zaplotnik se je rodil v Kranju in začel plezati že v tretjem letniku gimnazije. Po gimnaziji se je vpisal na študij psihologije, pozneje pa je ob delu študiral na fakulteti za šport. Pri komaj 19 letih se je že poročil s svojo Mojco, takrat staro 17 let. Spoznala sta se v cerkvi, kjer je bil on ministrant, zaljubila pa sta se na eni od veselic Gorenjskega sejma. Kot je v nekem davnem intervjuju povedala, je po veselici na njuno srečo začelo deževati in posodila mu je dežnik, ki ji ga je seveda moral vrniti. To je bil zelo dober izgovor za vnovično srečanje.

Knjigo Pot je avtor posvetil svojemu najboljšemu prijatelju – ženi Mojci. Malokomu pa je znano, da je bila knjiga pravzaprav darilo, in to z zelo pomembnim sporočilom, izročil ji ga je namreč 8. marca 1981, na dan žena. Veliko pozneje je Mojca v intervjuju povedala, da se vedno znova čudi, kako močno je njen pokojni mož še vedno prisoten med ljudmi in kako je njegova knjiga še kar aktualna. O knjigi sta se z njim veliko pogovarjala, preden je nastala, in ji je zelo všeč, najbolj pa je bila vesela posvetila. Ob tem je tudi povedala, da vsa ta pozornost do Nejca vso njeno družino nekako povezuje z njim in da se tako tudi rada vrača v spomine na tiste prelepe čase, ko je v vsem podpirala svojega moža in ga ni niti poskusila odvrniti od alpinizma.

Zaplotniku so v rodnem Kranju, nasproti kranjskega planinskega društva, leta 2011 postavili doprsni kip, v bližnji kranjski gimnaziji, ki jo je obiskoval, pa je že nekaj let vitrina z nekaj njegovimi osebnimi predmeti. Nesmrtnost pa si je zagotovil predvsem z modrostmi, zapisanimi v Poti, ena od njih je tudi ta: »Gore so bile moj dom, v njih sem se počutil varnega, le tu sem občutil, da sem gospodar položaja. V dolini so me vodili trenutki, kakor so pač prihajali in odhajali, početi sem moral stvari, ki so jih ljudje od mene zahtevali in pričakovali, gore pa so bile brezmejne, kakor so bile brezmejne moje sanje.«