Nekatere so tako redke, da sploh nimajo cene

LJUBLJANA – V času zlate dobe razglednic, ki je trajala od 1897. do sredine dvajsetih let 20. stoletja, so se tudi v našem prostoru pojavile umetniške razglednice, ki niso prikazovale le reprodukcij likovnih del, marveč namensko ustvarjene motive ali celo unikatne, ročno izdelane upodobitve slovenskih likovnih umetnikov.

Pri tem je pomembno vlogo odigral leta 1903 ustanovljeni klub slovenskih in sprva tudi hrvaških študentov likovne umetnosti na Dunaju Vesna, katerega člani (med njimi Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, Saša Šantel, Svetoslav Peruzzi) so z izdajanjem ilustriranih umetniških dopisnic in razglednic želeli izpodriniti poplavo tujega kiča, ki je tedaj na tem področju prevladoval v naših trgovinah. Kot navaja naš ugledni etnolog dr. Janez Bogataj, je bila njihova temeljna usmeritev izražena v geslu Iz naroda za narod, s katerim so izražali predvsem odločen boj za vsebinsko osamosvojitev slovenske umetnosti pred tujimi vplivi, zlasti nemškimi.

»V skoraj štiridesetih letih, kolikor zbiram stare razglednice Ljubljane in okoliških krajev, sem naletel tudi na nekatere posebnosti, med katere prav gotovo spadajo redki primerki izvirnih, ročno narisanih dopisnic in razglednic, katerih avtorji so bili večinoma vesnani. Med njimi izstopa slikar in ilustrator Maksim Gaspari, ki je zlasti med bivanjem na Dunaju, v Münchnu in Ljubljani v začetku prejšnjega stoletja poslal svojemu mecenu, okrajnemu veterinarju in zbiralcu umetnin Josipu Nikolaju Sadnikarju v Kamnik vrsto unikatnih razglednic; zdaj jih njegovi potomci hranijo v družinski muzejski zbirki,« pravi eden najbolj priznanih slovenskih zbiralcev in poznavalcev starih razglednic, 65-letni Zmago Tančič, in nam poleg Gasparijeve predstavi še unikatne razglednice Hinka Smrekarja, Saše Šantla in Svetoslava Peruzzija.

Leta 1908 se je Maksim Gaspari (1883–1980) naselil pri Sadnikarju v Kamniku, si tu uredil atelje in se preživljal s priložnostnimi naročili. Med slednjimi je bila upodobitev bodočega hotela Tivoli v Ljubljani, ki ga je mestna občina pod vodstvom župana Ivana Hribarja tisto leto gradila na vzpetini za tivolskim gradom, na mestu nekdanje Švicarije. Najemnik hotela, zasnovanega v slogu slovenske alpske hiše, Ivan Kenda je naslednje leto v njem odprl tudi kavarno in restavracijo ter na osnovi Gasparijeve risbe izdal razglednico.

V hotelski dvorani so potekali razni dogodki, v kmetski sobi v pritličju pa so se zbirali kulturniki Ivan Cankar, Ivan Grohar, Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, Vladimir Levstik, Cveto Golar idr. Gaspari je za Sadnikarjev zasebni muzej, osnovan 1893. na njegovem domu, zbiral razne etnografske, arheološke in kulturnozgodovinske predmete ter jih restavriral. S pričujočo razglednico s podobo bodočega hotela Tivoli mu je še sporočil, da je v Ljubljani izvedel za »krasne stare, dva metra visoke svetilnike«, ter se podpisal s prijateljskim »Gašper«.

Leta 1934 so se v hotelu naselili ruski emigranti, po drugi svetovni vojni so njegove sobe spremenili v socialna stanovanja, v pritličju pa uredili umetniške ateljeje. Toda dotrajano zgradbo je 2012. zapustil zadnji prebivalec, nakar jo je MOL obnovil in tu odprl Ustvarjalni center Švicarija z dvajsetimi delovno-bivalnimi ateljeji za v Ljubljani delujoče slovenske in tuje umetnike.

Ko je risar, slikar in ilustrator Hinko Smrekar (1883–1942) 18. junija 1931 J. N. Sadnikarju poslal sarkastično risbo, s katero je izrazil svoj jedko posmehljivi, neprizanesljivi odnos do malomeščanske Ljubljane, se je že vselil v svojo novo hišo – vilo Kurnik, kot jo je imenoval – v Alešovčevi 38 v Šiški, a je ostal brez najboljšega prijatelja Ivana Cankarja (1918) in matere Marjane (1927), na katero je bil zelo navezan. Tako je istega leta v svoji biografiji zapisal, da je samo napol živ, in se vprašal, kaj bo še delal. »Vsakovrstne reči – glava mi je polna in šumi v nji kakor v panju. Kje bom začel? Ko me zmerom nadlegujejo mušice vsakdanjih skrbi! Da bi človek živel kot mladenič vsaj dvesto let!«


Zato je z ročno narisano dopisnico Sadnikarja prosil, naj ga za tri do štiri tedne sprejme na oddih v njegov prijazni kamniški atelje – z obojestransko »moralično obveznostjo«. Z razglednico s podobo sejalca je slikar, grafik, ilustrator, glasbenik in publicist Saša Šantel (1883–1945) leta 1929 sporočil Hinku Smrekarju, »da Malner še ni zgotovil vseh plošč (slikarskih platen) zanj, zato naj še malo počaka«. Soustanovitelj in prvi predsednik umetniškega kluba Vesna je na Dunaju končal šolo za umetno obrt in se poklicno posvetil pedagoškemu delu: najprej je služboval na gimnaziji na Dunaju, nato v Kopru, Pazinu in na Sušaku, dokler se ni leta 1920 ustalil na Tehnični srednji šoli v Ljubljani in tam delal do smrti. Vseskozi se je zavzeto ukvarjal tudi z glasbo in tako poleg risanja poučeval petje, violino, vodil zbore, skladal in igral v različnih zasedbah. Kot slikar je najboljša dela ustvaril v risbi in grafiki, s katerima je v skladu s programom vesnanov populariziral umetnost.

Na četrti unikatni razglednici, odposlani 16. 9. 1904 z Dunaja v Kamnik, je kipar Svetoslav Peruzzi (1881–1936) z barvno karikaturo upodobil mladostnega, tedaj 21-letnega Maksima Gasparija s piščaljo ter mu z arabskim pozdravom Salam alejkum zaželel miru. Z Gasparijem sta se tesneje povezala med študijem na dunajski akademiji, ko mu je bil Peruzzi zaradi gmotnih težav (odvisen je bil le od Sadnikarjeve podpore) vselej pripravljen priskočiti na pomoč.


Peruzzi se je 1906. vrnil v Ljubljano in se štiri leta kasneje za stalno preselil v Split, kjer je poučeval modeliranje na obrtni šoli. Med njegovimi bolj znanimi deli v Sloveniji so nagrobnik in posmrtna maska pesnika Simona Gregorčiča, nagrobnik in plaketa padlih demonstrantov Ivana Adamiča in Rudolfa Lundra, nagrobnik pesnika Antona Medveda, portretna medalja pisatelja Frana Levstika.