Nekateri se ne poročijo niti enkrat, onadva sta se že četrtič
Zavidljivih zakonskih jubilejev pri nas ne manjka, a le redki lahko proslavijo platinastega, 70-letnico poroke. Med srečneži sta tudi Jožefa Žemljič in Mirko Gumilar, ki sta si pred davnimi časi v cerkvi Marijinega rojstva na Tišini obljubila večno zvestobo, v dobrem in slabem.
Staršev ni poznala
Nikoli jima ni bilo postlano z rožicami, oba sta odraščala v pomanjkanju, pa tudi njuna prva skupna leta so bila zahtevna. Mirko se je rodil leta 1930 kot najmlajši, peti otrok na srednje veliki kmetiji na Spodnjih Petanjcih; Jožefa, rojena 1927., doma ji še vedno pravijo Pepika, pa je odraščala brez očeta in tudi matere.
Nikoli jima ni bilo postlano z rožicami, oba sta odraščala v pomanjkanju, pa tudi njuna prva skupna leta so bila zahtevna.
Oče je odšel s trebuhom za kruhom v Argentino, še preden je ona prijokala na svet in ga ni nikoli spoznala, mati pa mu je sledila, ko je bilo njej vsega 15 mesecev. Ostala je pri babici in dedku, staršev tako nikoli ni zares spoznala. Mama je po štirih letih na tujem zbolela in umrla, oče pa si je z zdomko iz Nemčavcev pri Murski Soboti ustvaril novo družino.
Odraščala v veliki revščini
Jožefa je odraščala v veliki revščini na zelo majhni kmetiji pri materinih starših in je zelo mlada okusila veliko grenkobe. Čez lužo ima še polsestro in polbrata, s katerima ohranja stike, starejši polbrat je že pokojen. Pred desetletji je s trojico navezala stike, polbrata sta jo celo obiskala na Petanjcih.
Močnih čustev ob srečanju ne more opisati, pove ob jubileju, ki ga morda tudi ne bi bilo, če bi zaljubljenca upoštevala starše oziroma stare starše, ki so nasprotovali njuni poroki. Štiri leta sta živela kot podnajemnika na eni od petanjskih domačij, s skupnimi prihranki sta nato kupila parcelo in začela graditi hišo. Sad njune velike ljubezni je bila hči Marjeta, ki sta jo povila leta 1948, pet let pozneje se jim je pridružil še Slavko.
Vesela vnukov in pravnukov
Mirko se je že pri 15 letih zaposlil v polnilnici slatine v Radencih, Jožefa pa je v istem podjetju leta 1982 dočakala upokojitev. Mirko je nekaj časa delal tudi v Mariboru, najdlje, 23 let, pa je bil poklicni voznik tovornjakov pri podjetju Avtoradgona. Upokojil se je 1986. Hči se je poročila v Veržej, sin v Boračevo, kjer sta si ustvarila družino. Platinasta jubilanta sta nadvse vesela vnukinj Ksenije, Anite in Slavke ter vnuka Daria, pravnukov in pravnukinj Tilna, Gašperja, Julije, Valentine in Luke Valentina.
1948. sta povila prvorojenko, ki je žal že pokojna.
Kljub številnim obveznostim sta slavljenca našla tudi prosti čas zase. Mirko je gasilec, obenem pa ljubitelj konjskih dirk, kjer je bil zelo uspešen tudi njegov zet. Jožefa je rada prepevala v pevskih zborih, zelo spretna je tudi pri ročnih delih, zlasti pri gobelinih. Dolgo sta skrbela za zelenjavni in cvetlični vrt. Mirko je sicer še pred tremi leti sam vozil avtomobil, kot se rad spominja, je samo za potrebe službe opravil poltretji milijon kilometrov, obiskal je vse konce in kraje nekdanje skupne države.
Protikoronski ukrepi preprečili praznovanje
Zadnja leta sta stanovalca Doma starejših Elizabeta pri sv. Juriju na Goričkem, kjer si delita sobo. Osebje zanju odlično skrbi, pohvalita, nedavno pa sta tako že četrtič potrdila zakonsko zvezo. Pred 70 leti ju je na skupno pot v tišinski cerkvi pospremil tamkajšnji župnik Franc Gregor, ki je bil, zanimivo, tudi na njuni drugi, zlati poroki 2003., ki jo je potrdil Ivan Kranjec.
Tretjo, 2013., je v isti cerkvi opravil zdaj že pokojni Boštjan Čeh, 65-letnice pa zaradi protikoronskih ukrepov nista praznovala. Platinasto, ki ji pravimo tudi blagoslovljena ali milostna poroka, je opravil Jože Vinković iz župnije Pertoča. Priči sta bila vnukinja Ksenija, ki je zamenjala mamo Marjeto, od letošnje pomladi žal pokojno, in sin Slavko.
