Nekdanja ječa postala dom: duhov v njej ni, jo je pa obiskal Cankar (FOTO)
Sredi Zagorja ob Savi je novo podobo in življenje dobila verjetno najznamenitejša tamkajšnja hiša. Doslej znana kot Kolenčevina, uradno velja za najstarejšo zagorsko hišo. Na zunaj sicer razen novih oken ni videti bistveno drugačna kot prej, temeljito prenovljena pa je v notranjosti. Ta je spremenjena za potrebe modernega časa in bivanja, dobila je tudi novo opremo.
Hiša kljub častitljivi starosti namreč ne bo muzej niti namenjena ogledom, ampak bo dom štiričlanski družini. Na pročelju nosi letnico 1710, za drugi del stavbe pa ocenjujejo, da je še 100 do 150 let starejši. Zaradi štiristoletne zgodovine in ljudi, ki so živeli v njej, obiskovalcu vzbudi občutek skrivnostnosti.
Kakšnih duhov ali prikazni sicer ne omenjajo, je pa iz preteklosti kar veliko zanimivosti. Hiša ima dva vhoda, z glavne ceste peš in zadaj z dostopom za avto. Grajena je v dveh etapah in pod spomeniškim varstvom. »V preteklosti je bila dom nekdanjega zagorskega župana Kolenca, še prej, v času francoske revolucije, tudi sedež francoske policije. V kleti so bili zapori s samicami,« pripoveduje novi lastnik Iztok Živko.
Čim več pridiha preteklosti
Kaj ga je sploh napeljalo k temu, da se je odločil za nakup in svoj dom v njej? »Da bi nekega dne prišel v to hišo, so bile moje sanje že kakšnih 10 let. Vsakič ko sem se peljal mimo, sem si misli, saj me kar kliče. Potem je lastnica Marjana Rus objavila oglas o prodaji in sva se z ženo novembra predlani odločila za nakup,« pove. Nato se je bilo treba lotiti prenove in ureditve.
»Čez zimo smo razmišljali in bili polni idej, kako in na kakšen način, vedno pa je bilo vodilo, da hiša čim bolj ostane v starem duhu. Da tega obdrži tudi z zidovi, vrati, okni, s parketom. Po vseh projektih in odločitvah, kje bomo odprli, kje zaprli prostore, kako glede talnega gretja, kje obdržati radiatorje, ki so bili že prej, smo februarja lani začeli adaptacijo. Najprej v zgornjem nadstropju, kjer smo pustili nekaj vrat in podbojev starinskih. Ponekod je višina vrat znižana zaradi talnega gretja. Stopnice so ostale iste. V spodnjem delu pa je osrednji prostor, ki je bil nekoč županova sprejemna soba, dobil nov pridih po zaslugi mojega sodelavca, ki je prebelil celotno hišo in imel ogromno idej, med drugim zlato barvo in črne stebre. V sosednjem prostoru smo odkrili stropne freske. Po mnenju poznavalca sicer niso posebnega pomena, smo jih pa vseeno pustili. Tudi s pohištvom smo poskusili dati pridih starega, prav tako smo pustili stare peči, ki sicer niso v funkciji, so pa v okras prostoru.«
Rešili so jo pred ognjem
Pri prenovi se seveda sodobnosti, ki jo narekujeta naš čas in vsakdan, ni bilo mogoče povsem izogniti. Fasade niso obnavljali ali menjali, ker je hiša grajena iz debelih, dvojnih zidov in kamna, kakršnega so za zidavo uporabljali nekoč. Poleg tega bi bilo v tem primeru treba za nekaj časa vsaj delno zapreti tudi cesto tik pod hišo, ki pa je glavna skozi Zagorje in ovinkasta na tem delu, zato bi bilo to težko izvedljivo.
V kletnih prostorih bodo uredili prostor za prosti čas, vinsko klet, delavnico. V pritličju so kuhinja, dnevni prostori, jedilnica, shramba in še nekaj prostorov, ki še niso urejeni, v zgornjem nadstropju pa sobe, kopalnica, garderoba. V zgornje nadstropje vodi tudi zanimivo leseno odprto stopnišče. Tudi okoli hiše je še nekaj stvari, ki pričajo o njeni zgodovini. Za hišo, denimo, še vedno raste tisa, ki jo je posadil eden prejšnjih stanovalcev, vrtnar Maks Intihar, pred svojim odhodom v Ameriko. Kot eno od zanimivosti iz preteklosti omenjajo tudi Ivana Cankarja.
1710 je letnica na pročelju.
Po ustnem izročilu se je na kratko ustavil v njej leta 1906, ko je v Zagorje prišel na shod v gostilno Medved, ta še vedno stoji nasproti hiše. Slednja, zanimivo, tudi nikoli ni bila poškodovana, vsaj iz ohranjene dokumentacije in ustnega izročila tega ni razbrati. Je pa na primer ob koncu druge svetovne vojne do tal pogorelo gospodarsko poslopje. Predvsem pomoči sosedov in krajanov se je zahvaliti, da so s pravočasnim posredovanjem preprečili razširitev na hišo in je tudi po njihovi zaslugi ta danes najstarejša v Zagorju.
