Nekdanja učiteljica leta Jožica Frigelj ostra: V teh dneh bi zagotovo dala odpoved
Strokovnjakinja mag. Jožica Frigelj, učiteljica leta 2023 z Osnovne šole Ketteja in Murna v Ljubljani si že vso kariero prizadeva za izboljšanje šolskega sistema. Za Slovenske novice je spomladi spregovorila o tem, kako so šole doživljale 10. april – dan, ko naj bi potekali napadi, a se na srečo niso zgodili.
Tokrat se je naj učiteljica preko družbenega omrežja Facebook oglasila sledilcem in sledilkam z ganljivim zapisom, ki ga objavljamo v celoti.
»Če bi imela še 10 let do upokojitve, bi v teh dneh zagotovo dala odpoved. Ker pa imam le še nekaj mesecev, bom zdržala. A vendar - v 42. in nekaj letih mojega dela še nikoli nismo bili tako na dnu, kot smo sedaj. Šolski sistem se razpada, učiteljev ni, niti ni mladih, ki bi želeli biti učitelji. Če pa že se kje kakšen najde - kdo mu nudi suport? Nihče! Vržemo ga v tok in naj ali splava ali utone. Ne vem, kdaj se bomo osvestili, da je šolstvo pomembno. Da je osnova za vse naprej? Jutri, pojutrišnjem, ko bo prepozno? "Učitelji so glasniki iz preteklosti in spremljevalci v prihodnost." Albert Einstein«
Ko umre še upanje
Gospo Frigelj smo prosili za podrobnejši opis, kaj jo je v šolskem sistemu toliko razočaralo, saj kot je zapisala, ni človek, ki bi zlahka obupal, ki bi se predal. Kaj vse se je nalagalo in botrovalo njeni objavi na družbenem omrežju Facebook?
»Nekdaj naš ponos – dober sistem vzgoje in izobraževanja z visoko stopnjo splošne izobrazbe že kar nekaj časa pred našimi očmi razpada. Nivo vztrajno pada. Če smo se še nedavno lahko hvalili s široko razgledanostjo, se danes tudi čudimo ne več ozkoglednosti in neznanju. Z vsako novostjo, z vsakim ukrepom se razmere le še slabšajo, otroci in učitelji so vedno bolj obremenjeni, skupaj s starši pa nezadovoljni. Kriza vrednot je obče prisotna, besede ne podpirajo dejanj, velikokrat so tudi vrednote družine v nasprotju z vrednotami šole, otroci pa nekje vmes, zmedeni in kar je čisto naravno – ubirajo zgolj bližnjice,« je osvetlila stanje v današnjem šolstvu.
Država je brez vizije glede šolstva, z izjemo digitalizacije, ki nas bo le še bolj odtujila, upanja na konkretne izboljšave ni. Šolski sistem je na programih političnih strank nekje v ozadju, zapisan v dveh, treh stavkih, pa še ti so v pogojniku ali nedovršniku (treba bi bilo, si bomo prizadevali …), je izpostavila.
»Sistemske spremembe večinoma niso dorečene s praktiki, uvajajo se v obliki projektov, ki pa so – seveda – vsi po vrsti uspešni, čeprav dostikrat prikazani z nepopolnimi podatki in prirejenimi statističnimi obdelavami (kot je recimo RaP). Neki kvazi ukrepi za povečanje števila učiteljev in izboljšanje ugleda (štipendije, promocija …) so mogoče (verjetno pa ne) rešitev na daljši rok, kriza s kadri pa je že zdaj in se samo še povečuje. Pri tem, da je skoraj čisto natančno znano koliko novih učiteljev bo po koncu študija na trgu dela, koliko je otrok in koliko učiteljev se bo upokojilo. Računica je preprosta. Mladi, ki vstopajo v poklic, so več ali manj prepuščeni sami sebi, pa vsi vemo, da današnja mladina potrebuje res veliko podpore in usmerjanja. Marsikdo že v času hospitacij ali obveznih nastopov v razredu reče, da je to pa res prenaporno delo.«
Država in družba učiteljem ne zaupata
Poudarja, da je sistem napredovanja v vzgoji in izobraževanju kot oblika zunanje motivacije učiteljev za še bolj kvalitetno delo skupek različno točkovanih del, ki jih učitelji opravljajo poleg svojega rednega dela in več ali manj zato, da si naberejo točke, da lahko napredujejo v strokovni naziv, ki prinese malenkostno razliko v plači.
»Pa še potem, ko učitelj vse nabere, čaka na odločbo državnih organov tudi po eno leto. In tako namesto resornega ministrstva zgodbe odličnih učiteljev izpostavlja in predstavlja AmCham, kjer se vloge in pomena dobrih učiteljev očitno dobro zavedajo. Država in družba pa vedno znova z besedami ali dejanji dokazujeta, da učiteljem ne zaupata. Učiteljevo delo ni ugledno, ni strokovno niti spoštovano, pravzaprav ga z žegnom države lahko opravlja že vsak.«
10 ministrov v 15. letih
Pove, da deluje Civilna iniciativa Kakšno šolo hočemo, kjer je od ustanovitve članica odbora, že 15 let, v tem času se je zamenjalo 10 ministrov. »Vsem smo ponudili sodelovanje, nikogar ni zanimalo, le enkrat je zaživel Svet praktikov in tudi kmalu ugasnil. Številne organizirane javne tribune so ubesedile najbolj pereče probleme tistega časa, a karavana je šla dalje. Eden od ministrov nas je pa celo zavrnil, da ni vprašanje kakšno šolo hočemo oz. želimo, temveč kakšno si lahko privoščimo. Otroci v službi kapitala in trenutne politične volje. Kljub vsemu je v civilni iniciativi nastal tudi predlog ureditve pripravništva (že pred 8 leti) v sodelovanju s študenti in nekaterimi predavatelji s fakultet, ki bi že takrat rešil pomanjkanje učiteljev in omogočil mladim mehek prehod v učiteljske vrste ob stalni podpori mentorja – a kljub številnim poskusom na različnih mestih ni nikoli doživel niti konkretnega razmisleka. Leta ponudb za (brezplačno) sodelovanje, leta opozarjanj, dokazovanj, moledovanj praktikov so vedno naletela na gluha ušesa.«
Nadaljuje, da je veliko novosti, ki so nastale mimo praktikov (ali pa le z majhnim številom njih in so tako vedno preglasovani ali pa se njihovo mnenje preprosto ignorira, kot se je zgodilo že v primeru snovanja učnih načrtov za devetletko). Po njenem mnenju spremembe tako ne morejo zaživeti, ker praktiki »dobro vemo, kaj deluje oz. ali bi lahko delovalo v razredu, ne le na papirju. A tako ministrstvo kot SVIZ zavirata ustanovitev reprezentativne strokovne organizacije, bodisi kot samostojne zbornice (večkratni poskusi ustanovitve) bodisi v obliki strokovnega odbora v sestavi SVIZa, kot je pogosta praksa v tujini (predlog je bil predstavljen na izvršnem odboru, z obljubo predstavitve na skupščini, do katere pa ni nikoli prišlo). Da bi učitelji postali soodločevalci. Posredno tako prejemamo sporočilo: učitelji niste strokovnjaki, utihnite, saj ste le izvajalci umotvorov strokovnjakov«.
Novi učni načrti
Nacionalni program vzgoje in izobraževanja za naslednje desetletje je predstavljal upanje, a je kaj kmalu izstopila kar tretjina članov, ker v procesu nastajanja ni bilo prostora za inovativne ideje, ustvarjalno razmišljanje, celovite spremembe, vse je potekalo po ustaljenih tirnicah leporečenja in slepomišenja. Brez vizije konkretnih sprememb. Člane, ki so odstopili, so hitro nadomestili z drugimi, nihče pa se ni spraševal o vzrokih za odstop, kaj šele, da bi koga to zaskrbelo.
»Novi učni načrti, ki naj bi zaživeli leta 2026, so naslednji primer, kjer je že odstopila večina skupine za šport zaradi neusklajenih in nestrokovnih ciljev in standardov, a gre vse skupaj spet kar mimo. Nadomestili so jih drugi, ki (verjetno) stopajo naprej po ustaljenih poteh. Strokovna skupina teoretikov in praktikov, ki so odstopili, pa je že sestavila svoj učni načrt. In vse to kar mirno spremljamo? Tudi delovna skupina za matematiko tarna nad premajhnim številom praktikov v skupini. Osebno poznam 3 zelo kompetentne osebe, ki so se prijavile na razpis ravno za matematiko, a so bile zavrnjene (ne vem katerim Zavodovim merilom niso ustrezali), delovni skupini pa je bila podana informacija, da ni bilo prijav. Kdo tukaj manipulira in zakaj?« se sprašuje.
Grozijo z noži ali čemerkoli
Dodaja, da imajo starši na široko odprta vrata v šolski prostor, kjer suvereno odločajo o strokovnih zadevah, kot je recimo ponavljanje razreda ali so kriteriji ocenjevanja, velikokrat pa se izkaže, da so zatajili pri svojih starševskih nalogah. »Pogosto se proces posega v strokovni prostor dogaja celo ob podpori inšpektorata, ko se pregovarjamo ali ocenjujemo govorno predstavitev ali govorni nastop, končni učinek pa je, da lahko inšpektor razveljavi oceno zaradi besedne zveze, ki ni opredeljena v učnem načrtu (v bistvu pa govorimo o eni in isti stvari). A ni to čista degradacija učiteljev in njihovega strokovnega dela?
Otroci, ki jih ne morem imenovati drugače kot delikventi, stari 12, 13 let, ki pridejo v šolo s pištolo (četudi igračka, ker se »samo hecajo«), grozijo z noži ali čemerkoli, ustrahujejo mlajše in pri katerih vse inštitucije in starši odpovedo, ostanejo pa problem šole, ki pri tem nima nobene podpore niti kakšnega učinkovitega vzvoda vzgojnega delovanja. Devetletnik na Hrvaškem maltretira učence že v tretji šoli. Štirinajstletnik v Bosni ustrelil policista. V Srbiji ... Šolsko življenje in delo se vrti okrog teh učencev s posebnimi potrebami (njihovo število strmo narašča), še najbolj s tistimi, ki imajo poleg prilagoditev pouka in ocenjevanja tudi »pravico« do odklonskega vedenja, pogosto ob podpori staršev. Saj je razumljivo, da ne govorim o vseh otrocih s posebnimi potrebami, kajne? Nekateri potrebujejo zgolj posebne pristope poučevanja in veliko razumevanja, sprejetosti in to nikoli ni problem.«
Bonus točke
Dodaja, da odločba o usmeritvi prinaša bonus točke tudi pri vpisu v srednjo šolo, veliko odločb je nepotrebnih, pridobljenih šele v 9. razredu (prej pa otrok ni imel posebnih potreb?), kar je priznal celo sedanji minister, čeprav je bil še do nedavna direktor zavoda, pod okriljem katerega komisija za usmerjanje deluje. »Že kar nekaj časa je usmeritev javnega šolstva inkluzija, kar je lepo in humano, a – roko na srce – nekateri otroci pač ne funkcionirajo tako, da bi brez prevzgoje lahko delovali v skupnosti. Žal je takih otrok vedno več, trpi pa kvaliteta pouka in vsi ostali otroci. Zelo dobrodošla bi bila raziskava, za koliko so prikrajšani »povprečni« otroci na račun nekaterih otrok s posebnimi potrebami,« je poudarila v odgovoru.
Degradacija učiteljev
Po njenem mnenju se načrtna degradacija učiteljev postopoma dogaja že več kot desetletje, saj so učitelji zasuti z birokratskimi deli, nebuloznimi evidencami (recimo delovnega časa), obrazci, zapisniki, protokoli, upravnim postopkom in z vsemi pravnimi akti, ki so jih dolžni upoštevati in so vsi nad pedagoško stroko, (pre)pogosto pa v nasprotju z njo.
»Včasih smo učitelji primere dobrih praks delili na študijskih srečanjih Zavoda za šolstvo in tako skrbeli za kvaliteten razvoj šolskega sistema, danes vedno več učiteljev organizira plačljive seminarje, kjer širijo svoje ideje. 'Športni duh' med učitelji tako umira, vsak skrbi samo še sam zase in za svojo malho. In tako se nam izgubljajo vrednote, kot so solidarnost, sodelovanje, sloga, nadomeščajo pa jih uživanje, zabava, slava in moč. S čimer ni nič narobe, v takšnem svetu pač živimo, kajne? Verjetno bi še lahko pisala o vzrokih, ki so botrovali moji objavi, a ne bom. Ko se nalaga in nalaga, je enkrat dovolj čisto majhna pika na i, da se stvar sesuje. Nisem človek, ki bi zlahka obupal, ki bi se predal, saj sem dovolj trmasta, da rinem naprej. A ko umre upanje … takrat pa res ne gre več,« zaključuje Jožica Frigelj.
Preberite še:
