Bivši vojak Gregor Kirsch o pritožbah vojakov: To vse je pomehkuženo do amena!
Na 24ur so objavili prispevek o razmerah v Slovenski vojski. Prejeli so namreč anonimno pismo udeležencev Temeljnega vojaško-strokovnega (TVSU) usposabljanja 2. učne enote v Vojašnici Janka Premrla Vojka v Vipavi, kjer so zapisali, da so podali anonimno prijavo zaradi organizacije učnega programa usposabljanja.
»Med drugim se pritožujejo zaradi kazenskih sklec in počepov, ki jih morajo povrhu vsega delati tudi neogreti, povzdigovanja glasu in žaljivk, čiščenja sanitarij brez rokavic in prepovedi uživanja kave in cigaret. Kot so zapisali prijavitelji, omenjene težave vplivajo na njihovo zdravje, dobro počutje, motivacijo in izvedbo nalog, ter pristojne pozivajo k ukrepanju,« je poročal portal.
Gregorja P. Kirscha, 46-letnega nekdanjega vojaka, ki je bil več kot desetletje poklicni vojak, pripadnik enote specialnih sil, ki se je med drugim boril v Afganistanu, zdaj pa še vedno prisega na disciplino in zdrav življenjski slog, o čemer tudi pogosto predava, smo poklicali, saj nas je zanimalo, kaj pravi na vse te pritožbe bodočih vojakov.
So vojaki res preveč »cmeravi«, kot so jih nekateri opisali, ali so njihove pritožbe celo upravičene?
Morate vedeti, da gre pri omenjeni enoti – TVSU – za usposabljanje za sprejem v vojsko in da ne gre za rezervo. In to, kar se zdaj dogaja z moškimi v Sloveniji, je šlo čez vse meje. Imam veliko stikov z ženskami, ki mi marsikaj povedo, tako da lahko zaključim, da so moški pri nas ekstremno razneženi.
Ta razneženost se vidi že v službah, denimo, ko mora šef zaposlenemu nekaj bolj direktno povedati in resno, brez povzdignjenega glasu, zaposleni pa misli, da je že vse narobe. Tako so mi povedali nekateri direktorji, češ da je z novimi generacijami res težko delati oziroma 'v rokavicah', kot se rado reče.
V vojski nikoli ni bilo enostavno in je veljalo pravilo, da »ego pustiš zunaj«, ko greš v vojsko. V kakšnem spominu imate vi usposabljanje?
Najprej je treba vedeti, zakaj je tak način dela v vojski. To pomeni, da ko prideš v vojsko, si enak ostalim Oblečen v enako uniformo, in ni pomembno, ali je tvoj oče odvetnik, zdravnik ali kaj drugega. Tam moraš biti kot ostali in nič več mamin sinček.
Druga stvar, ki je pomembna, je ta, da si moraš sam izboriti mesto med sebi enakimi. In to te dela za naprej boljšega v življenju in tudi te naredi moškega.
Tretjič: sklece za kazen?! To ni kazen, to je nagrada. Naj mi vsaj eden pove, komu sklece škodujejo. Vsi bi samo sedeli in jedli tablete, da bi si dvigali dopamin, športal pa nobeden.
In glede cigaret in kave ... se šalite?! V vojsko si prišel na usposabljanje in ne v otroški vrtec. Potem pa ni čudno, da je toliko depresije in stresa, saj je letvica za stres na tako nizki ravni. Mi je prav narodno za to generacijo, ki piše take anonimne prijave. Ali so šli prostovoljno notri ali ne?!
So vam bile na voljo rokavice za čiščenje skupnih sanitarij?
Kaj mislite, seveda ne. In če me je tiščalo na toaleto, sem moral včasih še dve uri stati in 'nema, da se premakneš'.
Se v času, ko ste vi služili vojaški rok, torej 1998., niste s kolegi sotrpini nič pritoževali?
V vojski ni demokracije, to moraš sprejeti. Tam smo bili in smo delali to, kar nam je bilo rečeno. Ko sem šel v Deseti bataljon in je bilo ekstremno zahtevno z dretjem ponoči in alarmi, smo samo gledali, da nas ne bi kdo ven vrgel iz postelj, ne pa da bi se pritoževali.
Ko pa sem šel v specialne sile, je bilo še huje. Ker nisem nič spal, napori pa so bili ekstremni, se mi je kar bledlo. Zdaj pa to, kar se dogaja, je vse pomehkuženo do amena. »Joj, malo me boli. Ne, ne, trpeli pa ne bomo.«
Ne vidite potrebe, da bi morala Slovenska vojska razmišljati o spremembah učnega programa?
Nasprotno, menim celo, da bi morali zadeve še bolj zaostriti.
Zakaj?
Ker kot družba potrebujemo, da se ustvarijo neke normalne generacije. Tako pa imajo moški 'polno rit' vsega, so razneženi, ženske pa, četudi nimajo otrok, morajo igrati njihove mame, hkrati pa tudi prevzamejo moško vlogo. Ženska še ženska ne more več biti. Bi bil že čas, da moški prevzamejo odgovornost zase in najprej premislijo, preden gredo v vojsko, kaj sploh hočejo od življenja in ali želijo igrati moško vlogo.
Lahko vojska reši te »raznežene ali pomehkužene« moške, kot jim pravite?
Če bomo tako nadaljevali, sploh več ne bomo govorili o vojski, ampak o vrtcu. Te generacije, ki imajo že zdaj otroke, so pomehkužene, kako bodo oni vzgajali sinove? Morda pa bodo čez deset let otroci morali s čeladami hoditi v šolo, da se ne bodo, bog ne daj, kam udarili, kriva bo pa šola.
Nina Klinar: Bravo, mamice, ker svoje moške vzgajate v punčke
Nina Klinar kruh služi kot saksofonistka v Orkestru Slovenske vojske. Je tudi mama samohranilka.
TVSU je, kot pravi, ena izmed obvez, ki jih moraš narediti, če želiš imeti službo tudi v Orkestru Slovenske vojske. Kot je dejala na instagramu, jo je odziv fantov v anonimnem pismu presenetil.
»Srčno upam, da se nekoč uvede nazaj obvezen vojaški rok, saj lahko, kot danes beremo, sklepamo, da se ustvarjajo generacije nesposobnih mehkužcev.
Bravo, mamice, ker novodobne moške vzgajate v punčke. Dobesedno. Točno to usposabljanje sem dala tudi sama čez, pa sem še vedno živa in zdrava. Pa mi je bilo zelo težko, ker je bilo zunaj cone mojega udobja, ampak vem, da sem bogatejša za novo življenjsko izkušnjo.«
Ko je prišla v TVSU, ni točno vedela, kaj naj pričakuje, zato je bil šok večji.
»Nikoli ne bom pozabila občutkov iz prvega tedna od štirinajstih, ko sem se, prisežem, počutila kot v igralnici ali pa v filmu. Šla sem v vojsko, ko sem že živela na svojem, in prišla v kraj, kjer sem na wc hodila na ukaz. Ampak tako je pač bilo in se s tem kar moraš sprijazniti. Hitreje ko se, boljše je zate.«
Kot pravi Nina, ji je bilo v vojski seveda težko. »Grozno težko je bilo. Bili so valovi, ko je bilo težje zdržati fizično, potem je bila na preizkušnji psiha. Trikrat sem bila na meji, da dam odpoved, pa je nisem. Zakaj? Zato ker sem vztrajala in želela dokazati, da zmorem.«
Vse v vojski ji je šlo »bolj ali manj« na živce do zadnjega dneva, a je vztrajala zato, ker je verjela, da je to dobra življenjska šola. »Ni bil cilj, da se bom naučila držati puško, ampak da se bom naučila biti močna in se pripraviti na življenjske izzive.«
Kaj se je v vojski naučila?
»Naučila sem se potrpežljivosti, kdaj je bolje biti tiho in si misliti svoje, pomagati ljudem na načine, ki jih prej nisem poznala, delati v skupini, kjer se ne strinjam z vsemi. Predvsem pa sem se naučila nadzirati svojo psiho do te meje, da točno vem, kako in kdaj reagirati v stresnih situacijah. In vse to mi danes pride še kako prav.«
