Nemka, ki je hotela biti Slovenka

DOBRIŠA VAS – Dvorec Novo Celje je letos doživel vrsto zanimivih večerov. Eden najbolj veličastnih je bil posvečen 200. obletnici rojstva domnevno prve slovenske pesnice, sicer nemškega rodu, Fanny Hausmann, ki je v dvorcu živela in ustvarjala. Njena podoba je zaživela z branjem njenih pesmi, svoje pa so prispevali gostje večera Emica Antončič, urednica založbe, pri kateri je izšla knjiga Skrivnosti Fanny Hausmann, dr. Jožica Čeh Steger in dr. Aleksander Bjelčevič, soavtorja razprav v knjigi.

Pesmi Fanny Hausmann je interpretirala Jolanda Železnik, ki se je za to priložnost spremenila v lik nekdanje Dame v črnem, kot so imenovali pesnico zaradi črnih oblek, ki jih je nosila po materini smrti. Večer je povezoval Marjan Puševc, s petjem in glasbo pa ga je bogatil baritonist Lovro Korošec ob spremljavi pianistke Barbare Verhovnik. Udeleženci večera so si po končanem uradnem delu ogledali priložnostno razstavo, ki sta jo pripravila Karmen Kreže, vodja domoznanskega oddelka MSK Žalec, ki je tudi predstavila vsebino razstave, in ustvarjalec ter oblikovalec Jože Domjan, ki je za ta dogodek izrisal silhueto pesnice.
 

Gojili celo sviloprejke

»Razstava je razdeljena v tri sklope. V prvem je na kratko opisana zgodovina dvorca Novo Celje od grofa Antona Gaisrucka do prodaje knezu Salmu. Podrobneje je opisano delovanje gospoščine Novo Celje v času lastništva Fannyjinega očeta Ludwiga Haussmanna, saj mislim, da premalo vemo, s čim vse se je ukvarjal. Novoceljska gospoščina je upravljala svojo posest s pomočjo dvajsetih uradov, za tedanje čase je bilo to moderno zemljiško gospostvo, ki se je ukvarjalo s poljedelstvom ter živinorejo.

Na dvorcu je bilo ena od vej gospodarstva tudi vinogradništvo, in sicer naj bi imeli 30.000 trsov burgundca. Ukvarjali so se še z gozdarstvom, lovom na divjad ter ribolovom. Pomembna panoga je bilo pridobivanje železa, svinca in črnega premoga. Prav tako so se usmerili v proizvodnjo vinskega cveta, delali so sadno in janeževo žganje ter žganje iz kumine. Znani so bili tudi po proizvodnji ruma, slivovke in vinskega kisa,« je na predstavitvi povedala Karmen Kreže in dodala, da so začeli vzgajati drevesne eksote, ki so bili do takrat pri nas neznani, saj so želeli urediti estetsko podobo okolja.

Dvorec je bil tako daleč naokrog znan po čudovitih vrtovih. Haussmannu je velik vir dohodkov prinašalo prevozništvo, in ko se je po deželi začelo govoriti o gradnji Južne železnice, je spoznal, da ga bo to zelo prizadelo, saj so eno od tras načrtovali čez Savinjsko dolino. Tako se je odločil za novo panogo, in sicer v takrat modno gojenje sviloprejk. Vse to je bilo povezano z ogromnimi stroški, in ker nasadi niso prinašali želenega, so dolgovi rasli, na koncu pa je bil primoran dvorec prodati.

»V drugem in tretjem sklopu sem se posvetila življenju in delu Fanny Haussmann. Pri tem mi je bila v veliko pomoč danes predstavljena knjiga. Že vrsto let se debate bijejo o tem, ali je bila Fanny Haussmann slovenska avtorica, ali je resnično ona avtorica teh pesmi ali ne. Dejstvo je, da se je slovenskega jezika učila, rada ga je imela. Skupaj s svojim učiteljem Dernjačem je prevajala Prešernove pesmi. Rada se je udeleževala takratnega slovenskega kulturnega življenja. In ne nazadnje pustila je sledi ne samo v našem okolju, Spodnji Savinjski dolini, ampak je zaznamovala tudi ves slovenski prostor,« je povedala Krežetova.
 

Počiva v petrovški cerkvi

Fanny, s polnim imenom Franziska Maria Elisabeth, se je rodila 15. aprila 1818 materi Elise Hausmann, rojeni Pretterhofer, in očetu Josephu Ludwigu Hausmannu (1794–1856) v avstrijskem mestu Bruck an der Mur. Šolala se je verjetno doma in na Dunaju. Pri dvanajstih letih ji je umrla mati, kar jo je močno zaznamovalo. Leta 1835 sta se z očetom preselila v dvorec Novo Celje, kjer se nekaj let pozneje začenja zgodba prve slovenske pesnice. V letih 1843–1847 je bil upravnik dvorca Novo Celje V. J. Dunder. Fanny se je v pogovorih z njim verjetno začela zanimati za slovanske jezike, predvsem slovenščino in slovensko literaturo. Pri pouku naj bi uporabljala Murkovo knjigo Theoretisch-praktische slowenische Sprachlehre für Deutsche (1832), ki ji je pomagala pri prevajanju Prešernovih pesmi Povodni mož in Slovo od mladosti v nemščino.


Revolucionarno leto 1848 je bilo prelomno tudi zanjo, saj je takrat začela objavljati svoje pesmi v Celjskih slovenskih novinah. Po marčni revoluciji leta 1848, ki je na Dunaj prinesla svobodo govora, tiska in združevanja, se je tudi drugje po Slovenskem razvilo bujno organizacijsko življenje ter vzcvetela dolga vrsta našega časopisja. Nekaj dni pred Fannyjino smrtjo je oče odšel na Dunaj, kar jo je zelo prizadelo in skoraj je umrla brez oporoke. Vendar jo je 1. aprila 1853 vseeno napisala: 80.000 goldinarjev je zapustila očetu, ki je moral od te vsote plačati okoli 5000 goldinarjev Cerkvi, okoli 1000 goldinarjev pa v dobrodelne namene. Duhovnik Franc Ferenčak je učitelju Tonetu Brezovniku leta 1886 v pismu opisal nekaj dogodkov iz časa, ko je bila bolna, in svoje zadnje srečanje z njo. Fanny je umrla 4. aprila 1853 in bila pokopana v Žalcu, nato pa 28. junija istega leta prekopana v petrovško cerkev, kot si je želela.


Pesniško delo Fanny Haussmann z njenim podpisom obsega komaj devet slovenskih pesmi in rokopis njene edine nemške. Vsaka že z naslovom nakazuje, da jo je vsebinsko mogoče povezati s katerim izmed dogodkov, ki jih je doživela. Haussmannova je svoje prve pesmi objavila v Celskih novinah, v časopisu Slovenija pa je leta 1849 izšla pesem, posvečena banu Jelačiću Hervatov zvezda, pod katero se je podpisala »F. Haussmann, Slovenka«, kar dokazuje, da se je imela za Slovenko, kar med nemškimi prebivalci na Slovenskem ni bilo prav pogosto.