Nenavadna druščina na Gorenjskem: po svetu z osli in kužkoma

KRANJ – Nenavadna druščina te dni potuje po Gorenjski: mlad par, ki mu družbo delata dva psa in trije osli. Vse živali, tudi psa Duende in Shtetl, na hrbtu nosijo tovor. Kaj v majhnih nahrbtnikih nosita kužka, morda imata s seboj pasjo hrano? »Seveda,« s širokima nasmeškoma pritrdita Jane Buschmann in Etienne Sarrasin. Ona na glavi nosi planinski klobuk iz filca, on ima temno baretko. Sta potujoča glasbenika, ki sta se maja lani iz domače Švice kar peš odpravila po svetu.


Potujočo povorko smo prestregli pred gorenjsko prestolnico. Etienne Sarrasin je sprva malo negodoval, češ da se ne bi radi ustavljali, a so se osli odločili drugače. Brž ko se je korak obeh lastnikov malo upočasnil, so vsi trije oslički, Frousse, Vorance in Jabal, na mestu obstali in si privoščili malo kranjske trave. Tako nomadskima glasbenikoma ni preostalo drugega, kot da sledita zgledu osličkov in si ob kranjski ledeni dvorani na Zlatem Polju vzameta čas za krajši odmor.


»Za takšno potovanje in tak življenjski slog sva se odločila, ker se želiva povezati z živalmi in ljudmi, ne pa z avtomobili in mašinami,« pojasni Etienne o tem, zakaj sta vzela pot pod noge. Če bi iz domačega mesta Bovernier potovala z avtomobilom, bi do Kranja za skoraj 800 kilometrov porabila kakih osem ur. Peš in v družbi živali se njuna pot vleče že 15 mesecev in je prežeta s številnimi peripetijami.

Stalnica njunega potovanja je glasba. Ta jima tudi daje kruh, saj si kak evro priigrata na ulici, s prepevanjem pesmi, ki bi jih lahko uvrstili v poglavje folk glasbe. Jane raztegne harmoniko, ki jo v velikem zaboju nosi eden od osličkov, Etienne poprime za brenkalo, skupaj po francosko zapojeta. »Najina skupina se imenuje Bardane le Rouge – to lahko pomeni rdeč cvet, toda če besedo bardane razdelimo na dva dela, dobimo dva pojma, moža in osla,« igro francoskih besed opiše zgovornejši od švicarskega nomadskega para.


Nato Etienne vedro pove še to, kje najdeta streho nad glavo: »Do prihoda v Slovenijo sva spala v šotorih, pri vas pa nama policisti tega ne dovolijo.« Kot pravita, sta pri nas srečala veliko prijaznih ljudi, pri katerih sva lahko prespala.

Potujeta z nasmeškom na ustih in brez hitenja. Med potjo se jima, vsaj za kratek čas, radi pridružijo radovedneži. »Družba prijaznih ljudi nama je všeč, ni pa nama fino, če naju ljudje fotografirajo, ne da bi naju vprašali za dovoljenje ali spregovorili z nama vsaj nekaj besed,« namigne Etienne vsem tistim, ki ju bodo v prihodnjih tednih srečali na slovenskih cestah, kolovozih in poteh.


Pri nas nameravata ostati vsaj še nekaj tednov. Trenutno ju pot iz Gorenjske vodi proti Dolenjski, kjer nameravata obiskati prijatelja. Od tam pa … »Kdo ve! Madžarska, Romunija, Balkan,« našteje Etienne nekaj možnosti, ki se odpirajo pred nevsakdanjo popotniško ekipo.