Neprekinjeno hrumenje strojev
Junija so v Pavlovčevi galeriji v Ilirski Bistrici postavili na ogled sila zanimive in že nekajkrat nagrajene grafike Polone Pečan iz Ljubljane. Slikarka, grafičarka in kiparka je po končanem izobraževanju na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani pridobila certifikat iz vizualnih komunikacij na Škotskem, nato je na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani diplomirala iz slikarstva, tam zdaj obiskuje prvi letnik magistrskega študija kiparstva.
Imela je že tri samostojne razstave, skupinsko pa je sodelovala na petih doma in v tujini (na Hrvaškem in v Makedoniji). Za svoje grafično delo je bila dvakrat nagrajena že na akademiji, potem pa še v Makedoniji, kjer je prejela častno in posebno nagrado ITG bitola za razvoj svetovne grafične misli ter estetskih umetniških gibanj in smeri. Ukvarja se tudi s scenografijo, v preteklem letu je na festivalu Plavajoči grad/Grad Snežnik prejela posebno nagrado.
Papirnati odpadki za umetnine
Razstava ima naslov Neprekinjeno hrumenje strojev in ga je dobila ob misli na citat iz dela Anti-Ojdip: Kapitalizem in shizofrenija dveh francoskih avtorjev Gillesa Deleuza in Felixa Guattarija: »Vse je stroj, nebesni stroji, zvezde in mavrica, alpski stroji, vsi se sklapljajo s stroji njegovega telesa. Neprekinjeno hrumenje strojev.« Umetnica je del sistema, del krogotoka, ki ga kreirajo stroji. V tem kontekstu je tudi ona mišljena kot stroj. Umetnica in njeno delo delujeta v sistemu, kjer so vse stvari razvrednotene in se kot zavržene obleke kopičijo na masovnem smetišču.
Ob visoki produktivnosti ji slika in grafika nista več pomenili veliko, produkti so hitro zastarali in jo začeli obremenjevati s svojo kratko življenjsko dobo. Tako so se ji kopičile grafike, za katere se ji je zdelo, da umirajo. Začela je dojemati umetnost kot sokrivko za nasičenost sveta z materialno navlako. Istočasno se je poglabljala v izumiranje živalskih in rastlinskih vrst zaradi krčenja habitata kot posledice nenasitnega kapitalističnega sistema. Pridružila se je gibanju Mladi za podnebno pravičnost, ki so ravno organizirali javno intervencijo, s katero so opozarjali na to tematiko.
Edini smiselni korak, ki ga je lahko naredila, je bil, da je stare risbe, grafike in slike, kmalu pa tudi račune, škatle, zvezke, skratka vse papirnate »odpadke«, ki so ji prišli pod roke, zmlela in iz njih ustvarila ročno narejen papir. Nato je nanj natisnila rastline, ki so v zadnjih 50 letih izumrle na slovenskem ozemlju. Tako je vzela material, ki je produkt iz predelanih naravnih surovin, ga reciklirala in uporabila kot nosilec za motive, ki v naravi tako rekoč ne obstajajo več.
Uvodno prireditev je vodil kustos galerije Rajko Kranjec, razstava pa bo na ogled do konca meseca.
