Neutrudni iskalec nečesa novega

V starodavnem Štanjelu je bila galerija z razstavljenim izborom zapuščine Lojzeta Spacala od leta 1988 najpomembnejši, občasno celo edini cilj obiskovalcev, ki jih je poleg sprehoda po tesnih uličicah in Ferrarijevem vrtu, fotografiranja pred najslikovitejšim vodnjakom ter občudovanja kamnitih streh in žlebov zanimalo še kaj več. V zadnjih nekaj letih je v Štanjelu, največ zaradi idej in pobud Javnega zavoda Komenski Kras, ki ga vodi Polona Abram, čedalje bolj živahno.

V vedno več obnovljenih, prej desetletja zapuščenih hiš se vrača življenje, vrata odpirajo manjše galerije, znova je zaživelo grajsko dvorišče z izbrano gostinsko ponudbo in večernimi kulturnimi in zabavnimi prireditvami. Vse to pa ni zmanjšalo magične privlačnosti Spacalove umetnosti.

Nasprotno, trideset let po odprtju galerije v takrat predvsem za ta namen obnovljenem palaciju med vojno razdejanega gradu je razstava dočakala novo postavitev, ki kot celota ponuja novo doživljanje slikarjevega dela. Posebno njegovega razumevanja in odnosa do materialov, ki jih je uporabljal, ter posegov in tehnik, s katerimi jih je spreminjal v umetnine.
 

Izbor je zasnoval še sam

Novo postavitev je pospremil obsežen, deloma trijezičen katalog Spacal – Kras v mojem spominu, ki je veliko več kot le priročna informacija z osnovnimi faktografskimi podatki. Tudi teh ne manjka, vendar so zastavljeni tako, da njihovi avtorji – obenem ključni avtorji nove postavitve, ob umetnostnih zgodovinarjih Nelidi Nemec in Marku Arnežu je bil dragocen zlasti prispevek slikarjevega vnuka Marka Spacala – pojasnijo, zakaj je bil po treh desetletjih čas za spremembe v ureditvi razstavljenega gradiva. Nekoliko dopolnjena stalna zbirka zdaj obsega 144 slik in grafik ter eno čez dve nadstropji segajočo tapiserijo. Celoto dopolnjujejo izbrane fotografije.

Izbor je večidel po kronološkem načelu zasnoval še sam umetnik. Ob 20. obletnici ustanovitve štanjelske galerije ga je potrdil: »Tu so na ogled dela vseh mojih obdobij, saj je Avtoportret, ki je tu razstavljen, že iz leta 1937, ko sem tako rekoč začel slikati v olju na platnu. Pozorni obiskovalec galerije zlahka sledi celotnemu mojemu razvoju, tako v slikarstvu, ko sem uporabljal in dograjeval grafične matrice, kot grafičnemu razvoju vse od začetkov iz leta 1941 do najnovejših iz zadnjih let.«
 

Motivi bivanjskega sveta

Uvodno besedo v novo publikacijo je prispeval diplomat Iztok Mirošič, ki je bil že pred tridesetimi leti med najzaslužnejšimi za nastanek galerije in prvo razstavo v njej. Ker je šlo za prvo tako obsežno donacijo uveljavljenega umetnika v Sloveniji, je Mirošič opozoril, da so imeli pobudniki s predlogom za Štanjel srečo, saj je projekt podprla tako tedanja politika kot kulturno-umetniška javnost. »Galerijo smo ustvarjali z velikim zanosom in zavestjo,« je še poudaril in dodal, »da spada na Kras, ki ga je Lojze Spacal, slikar mednarodne slave, mojstrsko upodabljal in predstavil svetu.«

Marko Arnež je obsežno delo Lojzeta Spacala jedrnato povzel v besedah, da so njegov motivi motivi njegovega bivanjskega sveta, Primorske in Krasa, in da je bil Spacal slikar sveta hrepenenja, kraške pokrajine in morskih pristanišč, solin in obzorij, ki so se z leti vse bolj izčiščevala, reducirala na tisto, kar je najbolj bistveno. Črto in barvo.

Svojemu videnju pomena in vsebine Spacalove umetnosti je med drugim dodal še besede Giulia Montenera, enega najboljših italijanskih poznavalcev njegovega dela, da bi »zgodovina Trsta in Primorske ostala nerazumljiva vsakomur, ki ne pozna Spacala, istočasno pa njegovo človeško in estetsko izkustvo zgošča stoletno zgodovino stvari, ki jih je videl in občutil na Krasu«.
 

Vsako obdobje s svojimi značilnostmi

Sam umetnik je v poznih letih dejal, da svojega dela ne deli »na obdobja, faze. Zame to ni važno. Vsako obdobje ima svoje značilnosti. Odvisno je od razpoloženja in načina življenja.« Pogosto vračanje k umetnikovi likovni zapuščini je tudi Nelido Nemec, ki je sodelovala pri prvi in imela odločilno besedo pri letošnji novi postavitvi Spacalovega neprecenljivega darila v Štanjelu, utrdilo v prepričanju, da njegovega iskanja nečesa novega ni mogoče označiti s kronološkim lokom.

Na Spacalovi sklenjeni, nepretrgani in dosledni razvojni poti, piše, so se spontano rojevala dela »eno iz drugega ustvarjalnega obdobja, nova iz prejšnjega«. Oljno slikarstvo z začetka je »formalno in vsebinsko izhodišče za grafiko, grafika za matrico, fresko, mozaik, kiparski objekt ali tapiserijo«.
Nelida Nemec je na začetek svojega razmišljanja postavila zadnje delo, ki ga je slikar še namenil nastajajoči štanjelski galeriji, lesorez Kras v mojem spominu iz leta 1987.


Sicer pa je v svojem besedilu in preureditvi razstave spremljala mojstrovo pogosto vračanje k temam in motivom z drugačnimi materiali in postopki, kar se je včasih odražalo tudi v drugačnih poimenovanjih iz skupne ideje ali pobude izhajajočih variant. Več takih primerov s skupnim imenovalcem je zdaj postavljenih skupaj, tudi če so nastali v večjih časovnih presledkih.

Neupodobljene figure

V katalogu so nanizani tudi slikarjevo razmišljanje in pojasnila, pomembna za razumevanje njegovega dela. Na primer: »Moja likovna iskanja je požlahtnila ljudska umetnost, ki mi je bila vedno všeč. Najbolj pristna je, vendar jo mora umetnik podoživeti, ne posnemati. /…/ Moj priljubljeni predmet, ki sem ga neštetokrat upodobil, so košare za seno, ki so jih ženske nosile na glavi.«


In: »Ko sem ustvarjal, sem v resnici razmišljal tudi o figuri, čeprav je nisem upodobil, ker se mi je zdela v likovnem smislu odveč. To figuro je mogoče začutiti.«