Nevede okužil ducat ljudi!
Ljubljančan je imel sestanke in druge stike. Okužil se je brez osebnega kontakta z bolnico.
Odpri galerijo
Ljubljančan je utrpel najhujšo obliko viroze med vsemi, ki jih je okužil.
Tale zapis je nastal na daljavo. Naš sogovornik, podjetnik srednjih let iz Ljubljane, od ponedeljka leži v bolniški postelji na ljubljanski infekcijski kliniki. S koronavirusom se je okužil od sosede. Nobenih osebnih stikov nista imela, niti rokovala se nista, čeprav takrat niti soseda še ni vedela, da jo je doletel virus. Pa tudi sam je, preden se je slabo počutil, okužil precej ljudi, meni, da 10 ali 12.
Začelo se je pred dobrima dvema tednoma. Bila je sobota, 29. februarja, ko pri nas ni bilo še nobenega uradno potrjenega primera koronavirusa, soseda je za druščino pripravila večerjo. Običajno druženje, pač. Nekaj malega je sicer kašljala, a tako je kašljala tudi prej. Naš sogovornik se je začel slabo počutiti v sredo, torej četrti dan po druženju.
Samo za orientacijo: to je bilo 4. marca, ko se je pri nas pojavil prvi uradno potrjeni primer okužbe, a očitno je takrat virus že veselo razsajal naokoli, saj je bil naš sogovornik že v tretji vrsti prenašalcev virusa, ki je prišel iz Italije.
»Le če se bomo držali ukrepov, da moramo biti doma, in se izogibali stikom, bomo zajezili širjenje koronavirusa. Zato podpiram odlok o omejitvi zbiranja do pet ljudi, kajti zdaj naš zdravstveni sistem še obvladuje število obolelih, ne upam pa si predstavljati, kaj bo, če bo bolezen tako eksplodirala kot v Italiji. Takrat naše zdravstvo ne bo zmoglo pomagati vsem, ki bodo potrebovali pomoč,« se zaveda sogovornik.
»Tisto sredo sem se torej počutil, kot bi imel virozo, čutil sem bolečine v sklepih, ampak nisem ne kašljal, ne kihal, niti nisem imel kakšne sluzi, ki bi jo moral izpljuniti. Dopoldne sem bil še zunaj, popoldne pa sem zaradi slabega počutja legel. Potem se je slabo počutje z dnevi le še stopnjevalo, čutil sem, da se je vnetje preselilo na spodnja dihala, začel sem kašljati. Prejšnji ponedeljek sem tako šel na testiranje, potrdili so koronavirus. Dali so mi natančna navodila, naj bom doma v izolaciji, naj se spremljam in v primeru poslabšanja poiščem zdravniško pomoč, so me pa naročili na kontrolni pregled čez en teden.
Ta ponedeljek sem torej šel vnovič na pregled, dobil sem tudi že pripomočke za spremljanje nekaterih vitalnih funkcij, tako da bi lahko zdravstveno osebje moje stanje spremljalo na daljavo, a sem kmalu zatem dobil klic, da moram v bolnišnico, saj so bili izvidi krvi zelo slabi. Zdaj upam, da se bo stanje v nekaj dneh izboljšalo in bom bolnišnico lahko zapustil,« je optimističen Ljubljančan, ki je bil prej v dobri psihofizični kondiciji in brez kakšnih zdravstvenih težav. Opozarja, da se koronavirus širi katastrofalno hitro.
Po tistem druženju pri sosedi, ki je virus dobila od sodelavke, ta pa se je mudila v Italiji, se je na začetku tedna udeležil poslovnega sestanka in tam okužil pol omizja. »Virus je res hitro prenosljiv, saj takrat nisem kazal niti najmanjših znakov okužbe, očitno pa sem ga že trosil naokoli,« je opozoril. Seveda je zdaj v kontaktu z vsemi, ki jih je okužil. Nobene zamere ne gojijo do njega, zakaj bi, želi pa si, da bi bila njegova izkušnja v poduk vsem Slovencem: virus se res hitro širi in sploh ni potreben neposredni kontakt z okuženim, da ga dobimo. Spoznal je, da so se okužili celo tisti, ki so sedeli tri metre od njega.
»Vsi so imeli podoben potek bolezni, morali so čez tisto 10-dnevno obdobje, ki se je stopnjevalo od viroznega počutja do tega, da so bila prizadeta pljuča, kar se je kazalo s težjim dihanjem in občutkom dušenja. V tistih najhujših dneh sem bil povsem brez moči, kot ožeta cunja, imel sem čuden občutek v glavi in moraste sanje. Ko pa je vročina upadla, je bilo, kot bi prižgal luč! Vse je šlo hitro na bolje! Sem pa jaz med vsemi, ki sem jih okužil, prebolel najtežjo obliko bolezni,« se nasmehne in doda, da je res težko za tiste, ki potrebujejo predihavanje pljuč.
Pri tem ne more mimo zdravstvenega osebja infekcijske klinike: »Vsa čast jim, globoko spoštovanje in klobuk dol pred njimi! Kako so predani, usposobljeni in pripravljeni pomagati! Pridejo pa v sobo v posebnih zaščitnih oblekah, skafandrih in z maskami. To zaščitno opremo si nadenejo, preden vstopijo v sobo. Kar ne predstavljam si, kako je delati v tistih maskah in za zarošenimi očali. Pravi Supermani so, od prvega do zadnjega! In čeprav je tudi njim še kako težko, vedno najdejo pravo, lepo besedo za nas, ki ne vemo, kaj nas čaka.
Je pa vsekakor zdaj dobro tudi to, da že imajo izkušnje z zdravljenjem koronavirusa. Zdaj je pri nas najbolj pomembno, da zajezimo širjenje virusa, kajti zdravstveni sistem ne bo zmogel oskrbeti prevelikega števila okuženih. Že moj primer jasno kaže, kako se širi. Po okužbi širimo virus, že preden opazimo kak znak bolezni. Zato je resnično edina preventiva spoštovanje ukrepa, naj bomo doma.«
Naš sogovornik dneve na infekcijski kliniki preživlja v sobi s Primorcem, ki ima enako diagnozo: koronavirus.
Še preden so se pokazali klinični znaki okužbe, je virus prenašal naokoli. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Začelo se je pred dobrima dvema tednoma. Bila je sobota, 29. februarja, ko pri nas ni bilo še nobenega uradno potrjenega primera koronavirusa, soseda je za druščino pripravila večerjo. Običajno druženje, pač. Nekaj malega je sicer kašljala, a tako je kašljala tudi prej. Naš sogovornik se je začel slabo počutiti v sredo, torej četrti dan po druženju.
Samo za orientacijo: to je bilo 4. marca, ko se je pri nas pojavil prvi uradno potrjeni primer okužbe, a očitno je takrat virus že veselo razsajal naokoli, saj je bil naš sogovornik že v tretji vrsti prenašalcev virusa, ki je prišel iz Italije.
Na sestanku je okužil pol omizja.
»Le če se bomo držali ukrepov, da moramo biti doma, in se izogibali stikom, bomo zajezili širjenje koronavirusa. Zato podpiram odlok o omejitvi zbiranja do pet ljudi, kajti zdaj naš zdravstveni sistem še obvladuje število obolelih, ne upam pa si predstavljati, kaj bo, če bo bolezen tako eksplodirala kot v Italiji. Takrat naše zdravstvo ne bo zmoglo pomagati vsem, ki bodo potrebovali pomoč,« se zaveda sogovornik.
Četrti dan: kot bi imel virozo
»Tisto sredo sem se torej počutil, kot bi imel virozo, čutil sem bolečine v sklepih, ampak nisem ne kašljal, ne kihal, niti nisem imel kakšne sluzi, ki bi jo moral izpljuniti. Dopoldne sem bil še zunaj, popoldne pa sem zaradi slabega počutja legel. Potem se je slabo počutje z dnevi le še stopnjevalo, čutil sem, da se je vnetje preselilo na spodnja dihala, začel sem kašljati. Prejšnji ponedeljek sem tako šel na testiranje, potrdili so koronavirus. Dali so mi natančna navodila, naj bom doma v izolaciji, naj se spremljam in v primeru poslabšanja poiščem zdravniško pomoč, so me pa naročili na kontrolni pregled čez en teden.
Okužil se je v soboto, 29. februarja, ko pri nas ni bilo še nobenega uradno potrjenega primera okužbe s koronavirusom, slabo pa se je začel počutiti v sredo, 4. marca, ko smo pri nas zabeležili prvo uradno potrjeno okužbo. A on je bil takrat že tretji v vrsti prenašalcev virusa; okužil se je od sosede, ta pa od sodelavke, ki je prišla iz Italije.
Ta ponedeljek sem torej šel vnovič na pregled, dobil sem tudi že pripomočke za spremljanje nekaterih vitalnih funkcij, tako da bi lahko zdravstveno osebje moje stanje spremljalo na daljavo, a sem kmalu zatem dobil klic, da moram v bolnišnico, saj so bili izvidi krvi zelo slabi. Zdaj upam, da se bo stanje v nekaj dneh izboljšalo in bom bolnišnico lahko zapustil,« je optimističen Ljubljančan, ki je bil prej v dobri psihofizični kondiciji in brez kakšnih zdravstvenih težav. Opozarja, da se koronavirus širi katastrofalno hitro.
Na sestanku okužil pol omizja
Po tistem druženju pri sosedi, ki je virus dobila od sodelavke, ta pa se je mudila v Italiji, se je na začetku tedna udeležil poslovnega sestanka in tam okužil pol omizja. »Virus je res hitro prenosljiv, saj takrat nisem kazal niti najmanjših znakov okužbe, očitno pa sem ga že trosil naokoli,« je opozoril. Seveda je zdaj v kontaktu z vsemi, ki jih je okužil. Nobene zamere ne gojijo do njega, zakaj bi, želi pa si, da bi bila njegova izkušnja v poduk vsem Slovencem: virus se res hitro širi in sploh ni potreben neposredni kontakt z okuženim, da ga dobimo. Spoznal je, da so se okužili celo tisti, ki so sedeli tri metre od njega.
Sem pa jaz med vsemi, ki sem jih okužil, prebolel najtežjo obliko bolezni.
»Vsi so imeli podoben potek bolezni, morali so čez tisto 10-dnevno obdobje, ki se je stopnjevalo od viroznega počutja do tega, da so bila prizadeta pljuča, kar se je kazalo s težjim dihanjem in občutkom dušenja. V tistih najhujših dneh sem bil povsem brez moči, kot ožeta cunja, imel sem čuden občutek v glavi in moraste sanje. Ko pa je vročina upadla, je bilo, kot bi prižgal luč! Vse je šlo hitro na bolje! Sem pa jaz med vsemi, ki sem jih okužil, prebolel najtežjo obliko bolezni,« se nasmehne in doda, da je res težko za tiste, ki potrebujejo predihavanje pljuč.
Zdravnikom vsa čast!
Pri tem ne more mimo zdravstvenega osebja infekcijske klinike: »Vsa čast jim, globoko spoštovanje in klobuk dol pred njimi! Kako so predani, usposobljeni in pripravljeni pomagati! Pridejo pa v sobo v posebnih zaščitnih oblekah, skafandrih in z maskami. To zaščitno opremo si nadenejo, preden vstopijo v sobo. Kar ne predstavljam si, kako je delati v tistih maskah in za zarošenimi očali. Pravi Supermani so, od prvega do zadnjega! In čeprav je tudi njim še kako težko, vedno najdejo pravo, lepo besedo za nas, ki ne vemo, kaj nas čaka.
10 dni se je spopadal z znaki viroze, težkega dihanja in občutki dušenja.
Je pa vsekakor zdaj dobro tudi to, da že imajo izkušnje z zdravljenjem koronavirusa. Zdaj je pri nas najbolj pomembno, da zajezimo širjenje virusa, kajti zdravstveni sistem ne bo zmogel oskrbeti prevelikega števila okuženih. Že moj primer jasno kaže, kako se širi. Po okužbi širimo virus, že preden opazimo kak znak bolezni. Zato je resnično edina preventiva spoštovanje ukrepa, naj bomo doma.«
Naš sogovornik dneve na infekcijski kliniki preživlja v sobi s Primorcem, ki ima enako diagnozo: koronavirus.
