SUPER GENERACIJA
Neverjetno, v prvem razredu štirje dvojčki in še trojčice
Česa takšnega na Osnovni šoli Vitanje ne pomnijo. Tudi razredničarka Vera Pesjak ima vnuka dvojčka.
Odpri galerijo
Hodniki po slovenskih šolah so spet polni, prvič pa je letos šolski prag prestopilo tudi 21.366 prvošolčkov. Verjetno edina osnovna šola v Sloveniji, ki ima med 34 prvošolčki in prvošolkami kar štiri dvojčke – le en par je dvojajčen – in celo trojčice, pa je OŠ Vitanje.
V 1. a razredu, v katerem je razredničarka Breda Jakop, sta med 18 učenci dva para dvojčkov, bratca Matej in Jernej Kožuh ter Gal in Kaja Kovše, in trojčice Ela, Vita in Zala Lončarič. V 1. b razredu, kjer je razredničarka Vera Pesjak, pa sta med 16 učenci dva para dvojčkov, in sicer sestrici Lea in Tea Jerot ter bratca Aljaž in Simon Matijec. »Prvič v 34 letih mojega dela na šoli se je zgodilo, da je v eni generaciji toliko dvojčkov in celo trojčice. Ravno zaradi tega, ker je skupaj kar 34 prvošolčkov, imamo po sedmih letih spet dva prva razreda,« pravi ravnateljica Tilka Jakob. Skupaj OŠ Vitanje letos obiskuje 221 učencev.
Tudi njena kolegica Breda Jakop je izkušena učiteljica s 36 leti delovne dobe. Ker v Vitanju živi že več kot 40 let, dejansko pozna vse domačine. »Poučevala sem tudi že očeta trojčic, pa tudi dvojčic, ki jih imam letos v razredu. Lani, denimo, sem poučevala dvojčka gluhonemih staršev, kar je bila tudi posebna izkušnja. A ni bilo nobenih težav,« pravi Jakopova, ki nam zaupa tudi, da so ji letos učenci že po 14 dneh povedali, da jim je v šoli všeč, prav tako nihče od njih ne joka, kar se je minula leta dogajalo. Najbolj pa ji je hudo, ker je ravno letos umrl dedek trojčic, s katerim je veliko sodelovala.
»Bil je ljudski pevec in sem se že veselila, kako bo svoje vnukinje hodil občudovat na prireditve, na katerih bi nastopale,« pove z otožnim glasom Jakopova, ki je prava enciklopedija Vitanja. Še do lani je bila tudi na čelu vitanjskega Društva prijateljev mladine, še nekaj let prej je »gor držala« tradicionalno Holcerijo in povezovala druge prireditve v kraju. »Naša šola se zelo povezuje s krajem, odlično sodelujemo z vsemi starši. Tu živijo trdi, jekleni Pohorci, ki pa so srčni in dobri ljudje. Vsak drugi je tu muzikant ali pevec,« še pove Jakopova.
»Z možem so naju pripravili čisto na vse, a sem ohranila pozitivno energijo. In na srečo se je vse dobro končalo, in že po 18 dneh, čeprav so se rodile dva meseca prezgodaj, smo zapustili porodnišnico. Lahko rečem, da smo zadeli jackpot,« odkrito prizna Maja, ki je, tako kot mož Robi, zaposlena, hkrati imajo Lončaričevi doma kmetijo, na kateri dela nikoli ne zmanjka. »Na začetku res ni bilo najlažje, zlasti finančno je bilo kar hudo, saj na račun naših deklic nikoli nismo iskali kakšnih sponzorjev,« nam še zaupa mamica prikupnih trojčic in sina Brina.
V 1. a razredu, v katerem je razredničarka Breda Jakop, sta med 18 učenci dva para dvojčkov, bratca Matej in Jernej Kožuh ter Gal in Kaja Kovše, in trojčice Ela, Vita in Zala Lončarič. V 1. b razredu, kjer je razredničarka Vera Pesjak, pa sta med 16 učenci dva para dvojčkov, in sicer sestrici Lea in Tea Jerot ter bratca Aljaž in Simon Matijec. »Prvič v 34 letih mojega dela na šoli se je zgodilo, da je v eni generaciji toliko dvojčkov in celo trojčice. Ravno zaradi tega, ker je skupaj kar 34 prvošolčkov, imamo po sedmih letih spet dva prva razreda,« pravi ravnateljica Tilka Jakob. Skupaj OŠ Vitanje letos obiskuje 221 učencev.
Eden nosi očala, drugi ne
A se razredničarki Jakopova in Pesjakova med toliko dvojčki in trojčicami kar dobro znajdeta, obema pa pri pouku pomaga tudi strokovna delavka Jasmina Vidmar. »Dvojčici Leo in Teo Jerot ločim, ker ima Tea nekoliko ožji obraz. Prav tako eden od dvojčkov Matijec, Simon, nosi očala, Aljaž pa ne, tako da kar gre,« nam pove Pesjakova, domačinka, tudi sama nekoč učenka OŠ v Vitanju, na kateri zdaj poučuje že 38 let, in doda: »Sem pa tudi sama babica dvojčkov Tevža in Tineta, ki sta letos prvošolčka na osnovni šoli v Velenju. Prav tako sem dvojčka, ki sta si bila izjemno podobna, poučevala pred dvema letoma v tretjem razredu. Njiju sem zelo slabo ločila, a sta me sama popravila, če sem se zmotila. Letos bo vseeno lažje.«Tudi njena kolegica Breda Jakop je izkušena učiteljica s 36 leti delovne dobe. Ker v Vitanju živi že več kot 40 let, dejansko pozna vse domačine. »Poučevala sem tudi že očeta trojčic, pa tudi dvojčic, ki jih imam letos v razredu. Lani, denimo, sem poučevala dvojčka gluhonemih staršev, kar je bila tudi posebna izkušnja. A ni bilo nobenih težav,« pravi Jakopova, ki nam zaupa tudi, da so ji letos učenci že po 14 dneh povedali, da jim je v šoli všeč, prav tako nihče od njih ne joka, kar se je minula leta dogajalo. Najbolj pa ji je hudo, ker je ravno letos umrl dedek trojčic, s katerim je veliko sodelovala.
»Bil je ljudski pevec in sem se že veselila, kako bo svoje vnukinje hodil občudovat na prireditve, na katerih bi nastopale,« pove z otožnim glasom Jakopova, ki je prava enciklopedija Vitanja. Še do lani je bila tudi na čelu vitanjskega Društva prijateljev mladine, še nekaj let prej je »gor držala« tradicionalno Holcerijo in povezovala druge prireditve v kraju. »Naša šola se zelo povezuje s krajem, odlično sodelujemo z vsemi starši. Tu živijo trdi, jekleni Pohorci, ki pa so srčni in dobri ljudje. Vsak drugi je tu muzikant ali pevec,« še pove Jakopova.
Trojna sreča Lončaričevih
V 1. a razredu seveda nekoliko izstopajo trojčice Ela, Vita in Zala Lončarič, ki imajo doma še starejšega bratca Brina, ta je že šestošolec. »Do svojih sestric je zelo zaščitniški,« nam pove njihova mamica Maja Fidler Lončarič in izda še, da so deklice po značaju zelo različne. »Šole so se zelo veselile, zdaj vsak dan vstajajo že ob petih zjutraj, zvečer pa si pregledujejo torbe, če imajo vse, kar potrebujejo. Med seboj tudi malce tekmujejo,« nam zaupa Maja. In doda, da se same tudi urejajo, oblačijo pa se različno. »Elo, ki je malo bolj drobna, ločimo brez težav, Zale in Vite pa tudi sami ne vedno, sploh kadar si enako uredita frizuri,« še prizna njihova mamica, ki jo je bilo pred slabimi šestimi leti najbolj strah poroda, saj se pri trojčkih pogosto kaj zaplete.»Z možem so naju pripravili čisto na vse, a sem ohranila pozitivno energijo. In na srečo se je vse dobro končalo, in že po 18 dneh, čeprav so se rodile dva meseca prezgodaj, smo zapustili porodnišnico. Lahko rečem, da smo zadeli jackpot,« odkrito prizna Maja, ki je, tako kot mož Robi, zaposlena, hkrati imajo Lončaričevi doma kmetijo, na kateri dela nikoli ne zmanjka. »Na začetku res ni bilo najlažje, zlasti finančno je bilo kar hudo, saj na račun naših deklic nikoli nismo iskali kakšnih sponzorjev,« nam še zaupa mamica prikupnih trojčic in sina Brina.